Obhajamo praznik Jezusove spremenitve na gori Tabor. Poročilo o tem dogodku imajo vsi trije sinoptični evangelisti (Mt 17,1-13; Mr 9,2-13; Lk 9,28-36). Toda kakšen je resnični pomen tega dogodka, ki mu je posvečen poseben praznik?
Gora Tabor
Jezusova spremenitev (lat. transfiguratio) se zgodi na gori, ki so ji po tradiciji dali ime Tabor. Gora v bibličnem pomenu največkrat sploh ni gora, kot si to danes predstavljamo, saj v Sveti deželi ni visokih gora. Največkrat gre torej za hrib. Toda gora pomeni kraj srečanja človeka z Bogom, kjer se Bog na poseben način približa človeku.
Tako je Mojzes prejel zapovedi na gori, na gori je bila sklenjena zaveza, jeruzalemski tempelj je bil postavljen na gori, na gori je bil Jezus križan in na goro je Jezus večkrat odšel, da je molil k Očetu. Prav tako pa gora, kjer se razodene Božja slava, predstavlja nasprotje gore Golgote, kjer se Jezus poniža vse do smrti.
Jezus vzame s seboj na goro le tri učence: Petra, Jakoba in Janeza. Peter in Jakob sta pozneje imenovana tudi stebra Cerkve, Janez pa je Jezusov ljubljeni učenec, ki je skupaj z ženami stal pod križem.
Vpričo njih se je spremenil
Jezuit in biblicist Silvano Fausti poudarja, da gre v tej preobrazbi (metamorfozi) za nekaj novega. Ne kot so si bogovi v antični mitologiji privzeli človeško podobo in hodili po svetu, ampak se zdaj človek prikaže v podobi Boga. Jezusovo človeško obličje se spremeni in zasije v nebeški svetlobi. V Jezusu smo ljudje deležni božje narave.
Sprememba, ki se zgodi, je za evangeliste tako nedojemljiva, da jo težko natančno opišejo. Človek ne more opisati niti seva oblačil, ki jih nosi Jezus, ko ga obdaja nebeška svetloba.
Mojzes in Elija
Ob Jezusu se prikažeta Mojzes, ki predstavlja Postavo, in Elija, ki predstavlja preroke. Mojzes je na gori lahko videl Boga le v hrbet. Jezusov učenec pa svojega Gospoda gleda v obličje, brez zagrinjala.
Mojzes in Elija govorita z Jezusom o njegovi prihajajoči smrti – dogodku, ki so ga Judje pričakovali več tisočletij, a ga niso spoznali, ko je prišel. Vsa Postava in preroki se nanašajo na Jezusa in kažejo nanj, ki je izpolnitev vseh napovedi.
Obdal jih je oblak
Oblak je še eden od načinov, kako se je v Stari zavezi kazala Božja navzočnost. Oblačni steber je vodil Izraelce iz Egipta v obljubljeno deželo, oblak (šekina) je pokril shodni šotor in pozneje napolnil jeruzalemsko svetišče. Tudi ob Jezusovem krstu, kakor ob spremenitvi na gori Tabor, se je iz oblaka zaslišal glas Očeta, ki je potrdil delo Sina.
(Pre)obrat
Jezus jim je naročil, naj nikomur ne pripovedujejo o teh dogodkih, dokler ne vstane od mrtvih. Evangelisti poročajo, da se je trdno odločil oditi v Jeruzalem, ko se je vrnil z gore (Lk 9,51).
Slave Vstalega ni mogoče razumeti brez ponižanja Golgote. Jezus se trdno odloči sprejeti in izpolniti Očetovo voljo in izpolniti, kar je o njem napovedano. Gre za pomemben preobrat v evangeljski pripovedi, kajti od tod naprej je Jezus jasno usmerjen le proti enemu cilju: velikonočni daritvi na križu.
