“Vsaka odločitev, vsak spodrsljaj, vsaka molitev, vsak odnos, vsaka bolezen, vsaka izguba je pot in vsaka pot je vredna,” je življenjski moto Mojce Kepic. Od nekdaj je bila vpeta v številne aktivnosti, s trudom in z vztrajnostjo ji je uspelo uresničiti svoje sanje – leta 2015 je ustanovila zasebni vrtec Kepica Mojca, v katerem je vodja vzgojiteljica. Življenje jo je rado preizkušalo na različnih področjih, a nikoli ni obupala. Moža je spoznala pri 16 letih. Pet let pozneje sta se poročila in v treh zaporednih letih so se jima rodili trije otroci, ki so danes že polnoletni. Pred petimi leti je družino doletela tragedija, izgubili so moža in očeta. Da bi našla notranji mir, se je Mojca junija 2019 podala na španski Camino. Svojo pot in spoznanja je zapisala v knjigi Moj Camino, vse je pot, bralca pa skozi predloge nagovarja k osebnemu premišljevanju in pogledu vase.
Na 840 kilometrov dolgo pot ste se podali z občutki žalosti, jeze, krivde. Od kje izvirajo ti občutki?
1. 12. 2016 se je zgodila družinska tragedija. Izgubila sem moža, trije najstniki so izgubili očeta. V knjigi sem zapisala stavek: “Sam se je tako odločil.”
Ostali smo sami, brez glave družine, znašli smo se pred velikim izzivom, kako sprejeti izgubo, bili smo zelo zbegani. Predvsem sem čutila, da sem odgovorna za otroke, da skupaj predelamo situacijo, se ga spominjamo v vsem dobrem, da sprejmemo nov način življenja in poskušamo živeti naprej. Trudiš se, opogumljaš sebe in otroke, ponoči razmišljaš, jokaš … hkrati pa si besen, jezen, občutke krivde mečeš predvsem nase.
Spraševala sem se, zakaj mu nisem znala pomagati, kako da nisem zmogla priti do njega, da bi spregovoril? V meni so se menjala čustva od besa, nemira, žalosti, jeze. Način prebolevanja sem našla v “bezljanju”, ki sem se ga lotevala po tem dogodku. Je bilo prav ali ne, tega še danes ne vem. Za nekoga bi bilo to popolna katastrofa, zame pa očitno neke vrste pot. Potrebovala sem očiščenje, dobila sem občutek, da mi to lahko nudi samota.
Kako je prišlo do odločitve, da se sami podate na Camino? Je bil to vaš način prebolevanja?
Že pred tragičnim dogodkom sem razmišljala o samotni poti, ker sem bila v življenju zelo “naspidirana”. Poleg družinskega in poklicnega življenja sem živela iz projekta v projekt, vedela sem, da je vsega preveč. Povod za pot je bilo hčerino darilo za rojstni dan, knjiga o Caminu, ki je opisovala podobno breme, kot sem ga nosila sama. Še bolj kot vsebina pa se me je dotaknilo hčerino posvetilo in zadnji stavek: “Mami, vsemi si čas, da ne bo čas vzel tebe!” Bila sem na opazovalnici svojih otrok. Imeli so prav. Udeleževala sem se pevskih vaj, pisala dramske igrice za otroke, kolesarila, se pridružila planincem, potovala z mladino, obiskovala godbo, vodila vrtec, se angažirala v kulturnem društvu, vsega je bilo preveč.
Dejansko sem bežala od doma in iskala zapolnitve drugje, ker me je dom spominjal nanj. Bila sem nemirna, ponoči so prišli napadi joka, čutila sem krivdo, ukvarjala sem se z vedno istimi vprašanji. Pravi način prebolevanja je, ko greš v globino sebe, ko greš v odnos, ko si nekje sam s seboj, kar prvi dve leti nisem zmogla, bilo je preveč boleče, preveč sveže.
Ko sem prebrala posvetilo, so stekle solze, zamislila sem se nad seboj in odločitev je padla: “2. junija bom končala skavtsko pripravništvo in dobila skavtsko rutko, 3. junija pa grem na Camino del Norte, nad morje Atlantika, ker je imel on morje neznansko rad!” Samo šla sem, nepripravljena, nisem se spraševala, ali imam kondicijo, koliko moram spakirati, katere priročnike potrebujem.
Zakaj sama? Potrebovala sem mir. Vedno sem delala v kolektivu, s skupino. Če bi še na Camino vzela sopotnike, bi se ukvarjala z njimi, jih spraševala, poslušala. Ukvarjanje s seboj, misel nanj in na najin 25-letni odnos, to je bilo tisto, kar sem krvavo potrebovala. Na poti sem podoživljala najino partnerstvo, vzgojo treh otrok, spomine na prijetne trenutke, izrazila hvaležnost za vse, kar je bilo. Na poti v globino sebe ugotoviš, koliko čudovitih stvari sva doživela skupaj, in takrat partnerja začneš spoštovati še bolj. Ko je nekdo neposredno tukaj, pogosto ne zmoremo opaziti partnerja kot edinstvenega, ko ta odide … se pa tolčemo, zakaj nismo znali drugače. Skozi pot sem spoznala pomemben vidik: “Ne sodi, da ne bo sojeno tebi!”
Kakšno vlogo ima pri žalovanju odpuščanje?
Odpuščanje ima odrešilno vlogo. Odpustiti pomeni pustiti zadaj. Pogosto rečemo, da nekomu odpuščamo. Toda ali to samo rečemo ali v srcu resnično odpustimo? Če si nekomu odpustil, o tem človeku nimaš pravice govoriti žal besed nikomur več. Možu sem hitro odpustila, nisem pa zmogla dolgo odpustiti sebi. V mojem primeru gre za nujno prepoznavo, da si odpustiš vse občutke krivde, ki si jih namečeš v primeru, ko nekdo odide na tak način. Itak najprej pomisliš nase: “Jaz sem kriva, z menoj ni bilo vzdržno!” A resnica je drugje. Vsak je za svoje življenje odgovoren sam. O tem sem brala, poslušala … tudi to mi je pomagalo, da sem korak za korakom razumevala okoliščine.
Pol leta po tragediji sem se pridružila romarjem v Medžugorje. To je bil prvi poskus, da zlezem iz luknje brezupa. Božja volja me je vodila, da sem spoznala globokega vernika. Vsak večer je šel na Crnico, en večer sem se mu pridružila sama. V solzah sem mu zaupala svojo preizkušnjo. Nazorno mi je znal razložiti, kaj se z možem dogaja. Prišla sva na Crnico in me je prosil, da ga nekaj časa pustim samega. Tudi sama sem sedla in molila. Ko se je vrnil, je dejal: »Tvoj mož je blizu in sprašuje, ali se ti lahko približa in te prosi za odpuščanje. Oblil me je srh, postalo me je strah. Morda od nenavadnosti dogodkov, morda od nerazumevanja teh dimenzij, morda od nepripravljenosti na posredovana sporočila od njega do mene prek človeka, ki se je očitno znal povezovati z dušami. Hvaležna sem za priložnost biti tam, na samotni Crnici v temni noči. Seveda sem mu odpustila, pomirjena odšla v dolino z občutkom božjega blagoslova in še bolj začela verjeti v tisto, kar je nad nami.
Dotaknilo se me je tudi pričevanje duhovnika v Medžugorju, ki je miže razlagal postaje križevega pota in ga prenašal v današnje življenje. Pri eni od postaj je razlagal o duhovnih dejstvih, ko si nekdo vzame življenje. V spominu mi je ostala tale izjava: »Ko bi vi vedeli, kakšen pogum mora zbrati človek, ki se za ta korak odloči, ko bi vi vedeli, kakšno moč mora ta človek zbrati, nikoli več ne bi sodili in verjemite, ne bi si želeli biti tam!« Ta stavek mi je dal veliko misliti in mi še danes odzvanja.
Mojca in njene številne dejavnosti:
Med potjo ste se srečevali z različnimi psihičnimi in fizičnimi stiskami. Kako ste jih premagovali?
Že moj prvi dan je bil burleska. Vse pa je odvisno od tega, kako gledaš na situacijo. Jaz sem se naučila sprejemati, kar pride, vem pa, da marsikdo tako ne bi zmogel. Mogoče imam to lastnost malce prirojeno, ker so tudi moji starši vedno verjeli, da se bo vse dobro izteklo. Že prvi dan potovanja sem v knjigo zapisala spoznanje: “Potovanje je Božje vodstvo!” Verjela sem, da me bo Bog vodil, mi poslal pravega človeka v pravem trenutku in bo nekako nevidno vedno tam.
Moja psihična podpora in blagoslov je bila tudi skavtska rutka, ki sem jo dobila en dan pred odhodom na Camino. Skavti smo poznani po vsem svetu. Ko ti nekdo dvigne desnico s pokritim mezincem s palcem, ga na daleč prepoznaš. Nasmehne se ti na deset metrov, ker se skavta spozna po rutki. V srcu veš, da je dobronameren človek, živi skavtske vrednote in se zaveš, da boš pri njem dobil hrano, vodo in prenočišče, če bo treba. Skavt je skavtom brat.
Pomagala mi je molitev. Vsako jutro sem zmolila za tri stvari: za suhe čevlje, za zdravo telo vseh popotnikov in za oblačno vreme. To je bila najboljša popotnica za etapo. Zvečer pa sem v mislih preletela dan in se zahvalila za vse izkušnje in dogodke na prehojeni etapi. Vedno sem verjela, da bom prišla do cilja, čeprav sem bila jutranja zaspanka in kot zadnja popotnica 30 zaporednih dni stopila v etapo dneva.
Pomembna je pot in pot je proces. Uživaj tukaj in zdaj, v tem koraku, kjer si. Hodi počasi, na poti uživaj, veseli se, prepoznavaj, kar si dosegel. Pomembno je delati korake. Iz kratkih, ponavljajočih se in vztrajnih korakov se nabere na tisoče korakov in ti vodijo v zastavljen v cilj.
Prav tako pa je bilo gotovo ogromno lepih doživetij in novih poznanstev. Katere dogodke in spoznanja bi najbolj izpostavili?
Doživetje so razgledi, pogledi na morje, na lagune, fasciniranost nad naravo. Doživetje je srečevanje ljudi, njihova odprtost in preprostost, poslušanje njihovih zgodb s Camina. Govorijo o sebi, o najbolj nesrečnih situacijah, priznajo, ko “zabluzijo”. Spomnim se popotnika, ki je prebolel depresijo in v zahvalo obiskuje 100 držav na svetu. Njegovo zgodbo sem primerjala z mojim primerom in se čudila, kako je zmogel. Gospod iz Brazilije je npr. odkrito govoril o svoji drugačnosti, homoseksualnosti. Nisem znala odreagirati, kako s takim človekom najti smer pogovora. Ugotovila sem, da je razgledan in prijeten gospod, ki je svojo drugačnost sprejel kot dele sebe, blokade pa imamo mi kot slušatelji.
Ves čas sem se srečevala s štirimi moškimi, ki so se spoprijateljili na poti. Ker je moje ime v španščini težko izgovoriti, so me klicali Mohka. Zaradi jezika nismo mogli veliko komunicirati. Na Caminu sem spoznala, da mi sploh ni treba veliko govoriti. Po karakterju sem komunikativna oseba, mislim, da moram vse povedati in biti glavna v besedi. Camino me je naučil samo prisluhniti.
Dotaknila se me je domačnost v prenočiščih. Po eni od etap sem iskala prenočišče. V poznih urah pridem izmučena do alberga, potrkam, gospa že zaklepa. Povem, da potrebujem prenočišče, ona odvrne, da je polno do zadnjega kotička. Dobro si me ogleda in opazi: “Ooo, skavtinja?” in me po skavtsko pozdravi. “Skavtov ne smemo zavrniti, skavtska hiša smo!” Ni mi bilo pomembno, kje bi spala, lahko na tleh na svojem armafleksu. Izšlo se je nad vsemi pričakovanji, prinesli so mobilno posteljo, jo postavili pred klavir, še prej pa smo soustvarili glasbeni večer s popotniki vsega sveta.
Vrsto let ste sanjali o svojem vrtcu in to se vam je s trdim delom in pomočjo najbližjih tudi uresničilo. Kje ste črpali zaupanje, da vam bo to uspelo?
Za katerokoli stvar, ki se je na novo lotiš, je potreben pogum. Največja popotnica je zgled staršev. Moji starši z dvema delavskima plačama so si preprosto upali. Vedno je bil napredek z lastnim delom. Naučili so me delati, pokazali so mi pot vztrajnosti in vere v odločitev.
Ko sem opazovala svoje tri otroke, sem hotela imeti svoj vrtec. Prva ideja, da bi ga imela doma, ni bila izvedljiva, v glavi pa je ideja zorela naprej. Postavila sem si cilj in si zapisala na list: “Imam svoj vrtec!” V knjigi sem dan hoje posvetila spoznanju: “Kamor gredo misli, gre tvoje srce!” V tej etapi hoje zapisujem mojo pot do vrtca od nič do sanj, od parcele do gradnje, do izobrazbe, do zbiranja kapitala, do psihičnega padanja … Ni bilo lahko, bistvo pa je v veri v cilj. Delati moramo korake, ko je težko, ko je že težje, in tudi takrat, ko že mislimo, da je cilj nedosegljiv. To je trenutek, ko moramo prepoznati, da se zmaga približuje, a je potrebno še malo stisniti, pojačati vero, in cilj pride. Ko sem poslala vabila za otvoritev vrtca, sem zapisala: “V sanje je treba verjeti, jaz sem!”
Ker smo ravno pri knjigi in vrtcu, sporočam, da pišem drugo knjigo: Moj slovenski Camino! Pot vzgoje! po prehojenih 285 kilometrih slovenske Jakobove poti. Rada rečem: “Vzgoja je preprosta in spontana!”
V knjigi pripovedujete tudi o tem, da ste aktivni na več področjih in si ne znate vzeti časa zase. Kako ste po prehojeni poti na novo osmislili to pomembno področje in kaj novega ste spoznali o sebi?
Camino je bil zame velik preskok v življenju. Dal mi je prepoznavo, kako je samota čudovita in kakšen blagoslov je, če znaš biti sam s sabo. Prej je bilo moje življenje zelo natempirano. Skakala sem iz ene dejavnosti na drugo, z dogajanji, organizacijo, članki, turami, pohodi, kuharijo, druženji z mladino … Na poti sem šla skozi pregled ravnotežja štirih pomembnih področij življenja: starševstva, partnerstva, osebne rasti in kariere. Spoznanje s Camina pomeni vzeti si čas, da samo si. Tega od prej ne poznam, zato sem uravnotežila to pomembno področje in se ga trudim živeti danes, jutri, pojutrišnjem.
