Vesel sem, da se v zadnjem času spet govori o spravi našega naroda tako ali drugače, samo da se, da se o njej pogovarjamo kot o neki nujno potrebni stvari, ker je naša tako zelo razdeljena realnost res že pretežka, da bi se lahko sprijaznili z njo.
“Če je hiša sama proti sebi razdeljena, takšna hiša ne more obstati” (Mr 3,25). Naj si to priznamo ali ne, smo vedno bolj prijatelji vojne, ne miru. Ne, ker bi si želeli bojev in krvi, ampak ker si želimo, da bi bili vsi enaki, beri: takšni, kakršni smo sami.
Samo zato se človek vojskuje z drugim, ga napada, psuje, samo zato se ga boji, ker je … različen. Problem različnosti, drugačnih pogledov in stališč, ki so seveda nekaj povsem naravnega, pa je zgolj v tem, da vedno postavlja vprašanja in dvome, da nas ne pusti pri miru.
Proti temu se pravzaprav borimo, ko hočemo, da bi bili vsi enaki, proti naporu, ki mu rečemo ljubezen. Iz te lenobe izvirajo naše vojne in razdeljenosti. Vedno se najbolj borimo proti človeku, za katerega vemo, da ima prav – ker se nočemo spremeniti.
Bratje in sestre
Na to bojno polje razlik stopi Jezus in pove pomembno stvar: Božja volja je, da smo si “brat in sestra in mati” (Mr 3,35). To ne pomeni, da smo vsi enaki, ampak da sicer različni, neenaki spadamo v isto družino.
Bratje nimajo nič skupnega, razen skupnega Očeta, zato je On tisto, kar jih povezuje, zaradi njega bivajo skupaj. In samo to je pomembno: da so bratje skupaj.
Da ne rinejo vsak na svoje, ampak da so skupaj, da skupaj sedijo, da sodelujejo. Levi in desni, rdeči in beli, črni in mavrični. To bo naredilo vse, kar je potrebno – če bodo skupaj, ob svojem Očetu.
To so novi odnosi, ki jih oznanja evangelij. Odnosi, ki edini lahko premagujejo razdeljenost, to najimenitnejšo lastnost hudiča. Slovenska stvarnost je seveda drugačna, preveč čustvenih in zgodovinskih ran še nosimo, da bi se mogli drugače misleči usesti za isto mizo in se zjokati drug drugemu v naročju.
Ne moremo še poslušati drug drugega, poskušati razumeti, si pritrditi, čeprav ima drugi prav. Tako je menda zato, ker vsakokrat, ko stopamo do drugače mislečega, pristopamo k njemu zato, da bi ga spremenili.
Pogovarjati se
Zato morda zaenkrat niti še ne moremo do sprave, kajti sprave se človek ne nauči, dozoreti mora zanjo.
In če verjamem nauku svojega Boga, človek za spravo ne dozori v miru, umaknjen nekam sam zase, v svoj prav, ampak na bojnem polju vsakega dneva, tam, kjer se med seboj različni srečujemo, kjer se pogovarjamo, kjer si delimo skupno mizo.
Za spravo in sodelovanje se je tako treba boriti najprej s samim seboj, da bi drug ob drugem vztrajali. Vsi imamo istega Očeta. Tako se začne: da ostanemo za mizo.
Prispevek je bil najprej objavljen v tedniku Družina, letnik 70, številka 23.
