Barbara in Steve Telzerow sta nam pred časom v pogovoru zaupala, kako ljubezen in spoštovanje delujeta v zakonskem odnosu.
Če so pari malo bolj ozaveščeni, da so moški in ženske različne, da imamo različna področja ranljivosti, lahko malo ublažimo pristop, ki ga imamo do drugega. Zares je pomembno, da se naučimo govoriti jezik svojega partnerja. Zato se ženske učijo jezika spoštovanja, čeprav jim je jezik ljubezni bolj domač. In obratno.
Katera so ta načela, ki jih je v knjigi zbral Emerson Eggerichs, si lahko pogledate v fotogaleriji.
Ob tem smo se začeli spraševati: Če principi ljubezni in spoštovanja tako dobro delujejo znotraj partnerskega odnosa, ali jih lahko uporabimo tudi v družinskem odnosu? Kaj pa v odnosu do svojih in partnerjevih staršev?
Kaj se zgodi, ko se zakoncema pridruži otrok? Kako je prihod otrok vplival na vaju?
Barbara: Mnogi si predstavljajo, da otroci obogatijo zakon. Nekateri mislijo, da jim bo otrok, če v odnosu “škripa”, prinesel ljubezen in razumevanje. Ampak otrok samo potencira stanje, kakršno je bilo pred rojstvom. Otrok bo seveda prinesel neko veselje, bo pa prinesel tudi napetosti.
Ko pride otrok, je veliko neprespanih noči, potem smo ženske bolj občutljive, bolj ranljive. Sploh prvo leto je ženska veliko sama z otrokom, želi si odrasle komunikacije. Otroka ljubkuje, neguje, nosi. In prva stvar, ko moški pride domov, je, da mu žena v roke potisne otroka. Mož si nima časa niti oddahniti. Moški imajo mogoče napačno razumevanje, da ženam ni nič hudega, ker so cel dan doma. Vse to pa seveda vpliva na naše odzive.
Steve: Otrok potencira število možnih razlik, ki se izpostavijo med nama. Že novico o nosečnosti doživljamo različno. Ženska se veseli in vsa njena pozornost se začne obračati na otroka. Mož tega ne doživlja na enak način, ker otrok ne raste v njem.
Ob tem nastane kup dejavnikov, ki izpostavijo razlike med nama, in način, na katerega odreagirava na te razlike, vpliva na vzdušje v odnosu. Če se znava z razlikami soočiti na ljubeč in spoštljiv način, se bo zgodba kljub napetosti lepo odvijala.
Barbara: Pri nama sicer ni bilo večjih razpok, da bi otroci prinesli velik stres, sva jih bila vesela. Vsekakor pa poleg veselja in blagoslova pridejo tudi napetosti in nerazumevanja zaradi različnih pričakovanj, ki jih imava drug do drugega, različnih pogledov na vzgojo, utrujenosti itd.
Ko pridejo otroci, se veliko parom zgodi, da otroka postavijo v središče njihovih življenj. Kje se znajde partnerski odnos?
Barbara: Tudi v tem času je potrebno negovati odnos. Moški mora biti sploh prve mesece potrpežljiv in razumevajoč, vendar ga žena ne sme odriniti stran. Mož mora razumeti, da ne tekmuje z otrokom za njeno pozornost, da jo lahko razbremeni, če vzame otroka in ga pelje na sprehod, da se potem lahko ona spočije. Potrebni sta vzajemnost in komunikacija.
Midva sva v petih letih imela tri otroke. Bila sem zelo neprespana, utrujena, on je veliko delal, počutila sem se sama. Hrepenela sem po njem. K sreči je slišal moj krik po pozornosti in je organiziral varstvo za otroke ter me čez vikend odpeljal na samo. Vzela sva si čas, da sva se pogovorila. Takrat sva se odločila, da bova vsaj enkrat na leto šla za cel vikend nekam sama. Mamice si zelo težko zamislimo, da bi majhnega otroka pustile in šle. Ampak za zdrav zakon je to potrebno.
Kako pa je sedaj, ko so že vsi odrasli?
Steve: Pomembno je imeti vizijo, da je jedro družine najin odnos. Otroci bodo prišli in odšli. Midva sva ravno v položaju, ko bo kmalu odšel še zadnji otrok in takrat bova spet samo midva. V času od prvega otroka pa do stanja, ko bova spet samo midva, morava graditi določene otoke, oaze. To je za mnoge pare velik izziv.
Barbara: Že na začetku sva se odločila, da bova na stara leta skupaj pila kavo. Če želiva priti do te točke, morava ves čas delati na odnosu. Kot mama ne čutim pomanjkanja, ker otroci niso več okoli mene. Otroci niso bili smisel mojega življenja. So bili dobrodošli, a dani so nama bili samo v oskrbo za določen čas. Oskrbela sva jih za življenje, da so sedaj odleteli v samostojno življenje.
Dani so nama bili od Boga in so Božja lastnina, ne najina. Če jih s tem zavedanjem vzgajaš že od začetka, je potem dosti lažje, ker veš, da so v Božji oskrbi. In se veseliš časa, ko bosta spet sama.
Kakšno vlogo pa imajo starši zakoncev – torej moji in partnerjevi starši?
Barbara: Primarna družina je definitivno prva slika zakonskega odnosa. O zakonu se premalo govori in uči, zato naše učenje poteka z opazovanjem staršev. Pomembno je, da par, ko vstopi v odnos, pravilno ovrednoti zakon staršev. Prevečkrat gledamo na starše samo, kakšna sta bila kot mama in oče. Redko razmišljamo o tem, kakšna sta bila kot mož in žena. Lahko sta bila čudovita starša, ampak slaba zakonca. Zato je pomembno ovrednotiti vzorce, ki sta jih prejela.
Zagotovo smo vplivani od naših staršev, nismo pa žrtev, ne moremo celo življenje kriviti staršev za naše stanje. Mi moramo prevzeti odgovornost in se naučiti novih vzorcev. Seveda pa moramo biti spoštljivi do svojih in do partnerjevih staršev.
Jaz sem bila neizmerno hvaležna Stevovim staršem, zaradi njih sem dobila čudovitega moža. Dogovorila sva se tudi, če je kakšen problem, se jaz pogovarjam s svojimi starši in Steve z njegovimi, da se jaz ne vpletam v njihove zadeve in on ne v naše.
Steve: Jaz sem imel ta privilegij, da sem živel s taščo. Ampak ker naju je ona spoštovala, je bilo tudi meni zelo enostavno vračati spoštovanje. Jaz ne poznam teh vicev o taščah in kako je lahko ta odnos težak. To je verjetno težko samo, če ne upoštevamo določenih nevidnih meja.
Na srečo smo imeli jasne meje. Tašča nas je podpirala in je spoštovala našo intimnost, zasebnost. Ni se vmešavala v naše družinske zadeve. Tudi s tastom se odlično razumem, zelo ga cenim. Lahko rečem, da se medsebojno spoštujeva. Hvaležen sem mu za vso pomoč.
Barbara: O najinem odnosu se nisem nikoli pritoževala svoji mami. Stvari, ki so med nama, morava najprej poskusiti rešiti sama. Če ne bi mogla, bi poiskala pomoč. Hvala Bogu sva jih znala rešiti, tudi s pomočjo orodij, ki sva jih dobila na raznih tečajih.
Verjetno je tudi vajin odnos postavljen pod drobnogled?
Barbara: Tako, kot smo mi opazovali svoje starše in črpali zglede, take ali drugačne, tudi naši otroci opazujejo nas. Tudi oni bodo prišli do točke, ko bodo morali ovrednotiti najin odnos, ker nisva bila vedno svetnika. Vesela sem, da je Sara, ki je tik pred poroko, ker se je doma počutila varno, tudi izbirala pametno. Upam, da bosta tudi fanta odkrila nek vzor in pametno izbrala.
To pa ne pomeni, da ne moreš imeti uspešnega zakona, če prihajaš iz zlomljene družine. Tudi sama sem iz družine ločenih staršev in sem morala narediti določene odločitve.
Stevovi starši so oboji prišli iz nefunkcionalnih družin. Oče je bežal od doma, ker sta bila oba alkoholika, mama je bila iz nefunkcionalne družine. Prišla sta skupaj in sta si ustvarila čudovito družino. Nista postala žrtvi. Odločila sta se, katere stvari želita imeti v svojem zakonu in katere ne. Postavila sta tudi meje do drugih družinskih članov, ki bi lahko negativno vplivali na to družino.
Steve: Točno to, nista igrala žrtve. Vedela sta, da imata moč odločitve, kakor jo ima vsak posameznik. Ne glede na to, od kod smo prišli, ustvarjamo lahko to, kar hočemo.
Lahko rečemo, da so principi ljubezni in spoštovanja univerzalni?
Steve: Všeč mi je, da so vsi ti principi, ki jih izpostavi Emerson, uporabni na vseh sferah medsebojnih odnosov. Ne samo med nama, ampak tudi v odnosih do starih staršev, prijateljev, sodelavcev.
Barbara: Zanimivo je, da ne glede na kulturo sporočilo ljubezni in spoštovanja naleti na razumevanje: ženske imajo željo po ljubezni in moški željo po spoštovanju. To ni sporočilo “iz Amerike”, ampak iz Svetega pisma in Bog ve, kako nas je naredil, kaj je položil v nas.
