Ali ste že slišali za knjigo z naslovom Sem pač mrtev — kaj pa zdaj? Obstaja kar nekaj priljubljenih različic tega dela.
Na kratko, če si ne morete privoščiti odvetnika, da vam sestavi oporoko, lahko izpolnite to knjigo s svojimi poslednjimi navodili, ki jih želite posredovati najbližjim. Naslov knjige mi je ponudil zamisel za nov vidik velike noči.
Kristus je vstal — kaj pa zdaj? Ta naslov ni povsem popoln. Malce ga razširimo: Kristus je vstal in vlada — kaj pa zdaj? Bolje. Pa poskusimo tole: Kristus je vstal in vlada in se vrača — kaj pa zdaj? Na to vprašanje moramo odgovoriti in domisliti se moramo česa boljšega kot le “Pretvarjaj se, da nimaš časa!”
Kristus je zares vstal! Greh in smrt nimata zadnje besede! Zato moramo živeti in umreti kot kristjani, ki vztrajajo, da bo tisti, ki s Kristusom umre, s Kristusom tudi vstal.
Kristus vlada — zdaj! Kristus je vesoljni vladar vsega stvarstva. Poveljnik vsega sveta.
Kristus se vrača — obljubil je, da se bo vrnil! Cerkev v svojem češčenju vedno znova izgovarja: “… In bo spet prišel v slavi, sodit žive in mrtve.” Usmiljeni kralj bo usmiljen do spokorjenih in pravičen do vseh drugih. In dotlej, kaj naj počnemo?
Kristusa so vprašali: “Kaj naj storimo, da bomo delali Božja dela?” Jezus je odgovoril in jim dejal: “Božje delo je to, da verujete v tistega, ki ga je on poslal” (Jn 6, 29). Kako torej vemo, ali resnično verujemo?
Zgodba o Niagarskih slapovih
Poznam zgodbo o človeku, ki je prvič obiskal Niagarske slapove. Očaran nad veličastno razsežnostjo, višino slapov in silo vode je bil presenečen, ko je videl, da se med enim in drugim robom slapov razteza žica. Še bolj presenečen je bil, ko je opazil žensko, kako se mu približuje s samokolnico, polno opek.
Vprašala ga je: “Ali verjameš, da lahko prečkam to žico s samokolnico, polno opek?” Odvrnil je: “Seveda ne! To je noro!” Pomežiknila mu je in rekla: “Stoj in glej!”
Ni mogel verjeti svojim očem, ko je videl žensko, kako se je povzpela na žico, s samokolnico, polno opek. Prehodila je žico, se obrnila in vrnila na izhodišče. Vprašala ga je: “Ali zdaj verjameš, da lahko prečkam žico s to samokolnico?”
“O, seveda!” je vzkliknil. “Zdaj verjamem!” “Ali resnično verjameš?” je vprašala. “Seveda! Zdaj resnično verjamem!” Vprašala je: “Ali resnično, resnično verjameš?” “Da!” je odvrnil. “Resnično, resnično verjamem!”
Znova mu je pomežiknila, izpraznila samokolnico in rekla: “Krasno! Če resnično, resnično verjameš, še ti sedi v samokolnico.”
Trije preizkusi sv. Ignacija
Ali smo pripravljeni delati Božja dela? Ali smo pripravljeni verovati vanj, ki ga je on poslal? Sv. Ignacij Lojolski nam v svojih Duhovnih vajah ponuja tri preizkuse, s katerimi lahko preverimo, ali resnično verujemo.
Najprej si predstavljajte: ponudijo vam vse dobrine tega sveta — zdravje, bogastvo, dolgo življenje, srečo, ugled. Vse to bo vaše. Vse to je za vas — za preprosto ceno enega samega prostovoljno storjenega smrtnega greha.
Če v grozi odskočite in vzkliknete: “Ne! Ne! Ne za ceno smrtnega greha!”, bi sv. Ignacij dejal: “Če tako odgovorite, ste lahko prepričani, da verujete.”
Vas zanima, ali resnično verujete? Predstavljajte si naslednje: ponudijo vam vse dobrine tega sveta — zdravje, bogastvo, dolgo življenje, srečo, ugled. Vse to bo vaše. Vse to je za vas — za preprosto ceno enega samega prostovoljno storjenega malega greha.
Če v grozi odskočite in vzkliknete: “Ne! Ne! Ne za ceno malega greha!”, bi sv. Ignacij dejal: “Če tako odgovorite, ste lahko prepričani, da resnično verujete.”
Bi radi vedeli, ali resnično verujete? Potem si predstavljajte še to: postavite se pred Kristusa in recite: “Tudi če bi lahko brez greha prejel vse dobrine tega sveta, bi iz tvojih rok sprejel, če tako želiš, revščino, ki si jo sam doživljal, prezir in zaničevanje sveta, ki si ju trpel, križ, ki si ga nosil, da bi bil bolj podoben tebi.”
Sv. Ignacij bi rekel: “Če to lahko rečeš Kristusu, potem si lahko prepričan, da resnično, resnično veruješ.”
Zato si danes vzemite nekaj trenutkov za molitev. V Kristusovi navzočnosti preverite sami sebe in ugotovite, ali resnično, resnično verujete. Molimo pa tudi drug za drugega.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.
