Primerjanje z drugimi je lahko odlična motivacija za spremembe na bolje. Lahko pa povzroči, da se znajdemo v začaranem krogu frustracij in vratolomnih poskusov prilagajanja življenju drugih. To opažam predvsem v okolju mam – primerjati se uspejo na nešteto področjih.
Vzemimo za primer vrnitev v službo po rojstvu otroka. Za nekatere izmed nas je jasno, da bo šel otrok v vrtec, mi pa se bomo vrnili k rednemu delu. Za druge je takšna situacija iz različnih razlogov nepredstavljiva. Ali druga velika tema – forma in izgled po porodu. Prijateljica že pol leta telovadi in izgleda odlično, in jaz? Bolje, da ne govorimo o tem …
Bodite realni
Vsakdo naj presodi svoje ravnanje in tako bo pridržal lastno hvalo zase, ne pa da bi se primerjal z drugim; vsak bo namreč nosil svoje breme. (Ga 6, 4-5)
Z lahkoto se primerjamo z drugimi ljudmi, hkrati pa se nismo pripravljeni poglabljati v njihov položaj. Nekomu zavidamo, ker ima nekaj boljšega, nekaj več, nekaj lepšega. Ne vemo pa, kaj se skriva v ozadju.
Mogoče vaša prijateljica izgleda odlično, toda morda za sabo nima težkega poroda in hormonskih težav? Morda ima vaš znanec lastno podjetje, ki je zelo vitalno, vi pa se morate boriti za vsako stranko. Ste pomislili, da je razlog za to dejstvo, da se on s tem poslom ukvarja že veliko dlje?
Primerjanje in želja po prilagajanju drugim, ki so v popolnoma drugačni situaciji in so popolnoma drugačni od nas, nima smisla.
Poglejte s srcem
Namesto, da se nenehno oziramo za drugimi, je dobro, da občasno pogledamo nase. Morda lahko analizirate verzijo sebe izpred leta ali dveh in pomislite, kakšna so bila takrat vaša pričakovanja in kje ste zdaj. Morda se bo izkazalo, da ste tam, kjer ste želeli biti, vendar se tega ne znate veseliti, ker se nenehno ozirate na druge.
Ali morda svojo ljubljeno osebo še vedno primerjate z nekom drugim? Morda svojega otroka? Morda si želite, da bi bil drugačen, kot je. Čakate, da v nekoga odraste? Si želite, da bi bil tako pogumen kot sosedov otrok, on pa se še vedno skriva za vašim hrbtom?
Namesto, da si ogledujete sosedovega pogumneža, se raje osredotočite na svojega sramežljivca, objemite ga in ga imejte radi takšnega, kakršen je. Nehajte se ozirati naokoli – zazrite se v njegove nedolžne oči, ki čakajo le na to. Cenite, koliko živahnosti prinašajo v vaš dom. Sprejmite nalogo, ki vam jo je naložil Bog, ko vam je zaupal tega malega človeka.
Hvaležnost
V svojem življenju se prepogosto oziramo nazaj, da bi ugotovili, koliko nas ločuje od drugih. V takih trenutkih se lahko hitro spotaknemo. Včasih pa si močno želimo, da bi nekoga dohiteli – takrat se lahko prehitro utrudimo.
Poiskati in sprejeti lasten tempo svojega razvoja in razvoja svoje družine ni lahko, trening lahko včasih traja leta. Ko pa končno začnemo gledati nase in na svoje bližnje v duhu ljubezni in resnice, ko resnično cenimo svoje življenje, kakršno je v danem trenutku, brez oziranja na druge – se v naših srcih rodi pravi mir.
Mir, ki nam omogoča, da zaživimo v harmoniji s seboj, z resnico o nas – ki izvira iz naše notranjosti. Mir, ki seje hvaležnost za to, kar imamo. Za to, kdo smo.
Zmeraj se veselite. Neprenehoma molíte. V vsem se zahvaljujte: kajti to je Božja volja v Kristusu Jezusu glede vas. (1 Tes 5,16-18)
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila poljska izdaja Aleteie.Prevod in priredba: Jezikovno mesto
