Zadnje leto je bilo za mnoge ljudi zelo zahtevno. Nenehno so nas obdajali mešani občutki negotovosti in strahu, pa tudi žalosti za vse tiste, ki so zaradi koronavirusne bolezni izgubili kogar koli od svojih bližnjih.
Ker epidemiji še zdaleč ni videti konca, so ljudje še vedno zaskrbljeni in potrebujejo spodbudo, ki bi jim na obraz priklicala nasmeh. S tem namenom želimo predstaviti zgodbo malega Jadna Hayesa, čigar odnos do žalosti in občutkov tesnobe je resnično osvežujoč.
V pogovoru za ameriške medije je takrat 6-letni deček iz ameriške zvezne države Georgie razkril svojo žalostno življenjsko zgodbo. Oče mu je umrl, ko je bil star štiri leta, dve leti pozneje je v spanju umrla še mama. “Močno sem si prizadeval, da bi jo prebudil, pa mi ni uspelo,” pojasnjuje v spodnjem videu.
Namesto žalosti veselje
Toda v svoji globoki žalosti je ugotovil, kako mu je še težje pri srcu, če so tudi ljudje okoli njega žalostni. Zato se je osiroteli deček odločil, da bo to spremenil. S pomočjo tete in tedanje skrbnice Barbare DiCola je nakupil vrsto igračk, ki jih je v mestu Savannah v Georgii delil mimoidočim, za katere je menil, da potrebujejo malce razvedrila.
Televizijski posnetki prikazujejo štiri različne priložnosti, ko je deček pristopil k neznanim ljudem in jim izročil drobne darove. V zameno si želi le to, da bi se ljudje nasmehnili. Seveda ne preseneča, da so bila njegova prizadevanja uspešna!
“Ta deček je ena sama radost. Več ljudi, kot je spravil v dobro voljo, bolj je žarel tudi sam,” je pojasnila njegova teta.
V obdobju, ovekovečenem na videoposnetkih, je Jadnu uspelo razvedriti 500 ljudi. Deček sicer prizna, da je še vedno žalosten zaradi materine smrti. Vendar je cilj, da čim več ljudem na obraz nariše nasmeh, v njegovo življenje prinesel nov smisel.
Danes, nekaj let pozneje, Jaden nadaljuje svoje poslanstvo. Živi v Georgii, s teto in stricem, Scottom in Diane Hollars, in je strasten ljubitelj wrestlinga. Na njegovi Facebook strani izvemo, kako mladi dobrovoljnež še naprej razveseljuje druge ljudi.
Njegov prvotni cilj je bil, da bi s svojo prijaznostjo razveselil 33.000 ljudi, toda s svojo neverjetno življenjsko zgodbo mu je gotovo uspelo, da je priklical nasmeh na še več obrazov – morda pa tudi kakšno solzo.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.
