V rimskem obredu Katoliške cerkve obstaja evangelijska procesija, ki smo ji lahko priča ob slovesnejših priložnostih. Če je navzočih dovolj ministrantov, evangeliarij v procesiji spremljajo kadilnica in dve goreči sveči.
Sveče
Ta običaj ima dolgo zgodovino, ki sega morda v 3. ali 4. stoletje. Nikolaus Gihr v svoji knjigi z naslovom The Holy Sacrifice of the Mass (Sveta mašna daritev, op. prev,) pojasnjuje simboliko sveč.
Sv. Hieronim je že vzel v bran globlji pomen tega zelo starodavnega običaja prižiganja sveč ob evangeliju, glede na to, da vztraja, kako moramo izraziti radost in zmagoslavje svojih src ob prejemu dobre novice o zveličanju. — Luč s svojo svetlobo in žarom predvsem simbolno predstavlja Jezusa Kristusa, Sonce, ki nikoli ne zaide, in Luč Božjega mesta, tako na zemlji kot v nebesih.
S pomočjo evangelija je Jezus Kristus luč sveta; z evangelijem nas je Bog povabil k čudoviti luči krščanske resnice in milosti. V tej temni zemeljski dolini “je Tvoja beseda svetilka mojim nogam, luč moji stezi” (Ps 118, 105).
Iz Božje besede sije stanovitna luč, ki nas vodi med različnimi usmeritvami in podporami, pa tudi med različnimi željami, ovirami in nevarnostmi, ki jih srečujemo na tej naporni in zahtevni poti, ki jo moramo izbrati.
Navzočnost sveč ob evangeliju tudi stopnjuje našo pozornost pri sveti maši. Opozarja nas, da se v svetišču dogaja nekaj pomembnega. Evangelij vsebuje besede samega Jezusa, zato smo poklicani, da temu sporočilu namenimo posebno pozornost.
Kadilo
Simbolika kadila je prav tako zelo bogata in kaže na globljo duhovno stvarnost.
Uporabo kadila ob evangeliariju moramo najprej razumeti kot dejanje svetega češčenja, pobožno znamenje časti, namenjeno “besedam večnega življenja”, ki nam jih tu govori Gospod. — Dišeči oblaki, ki obdajajo knjigo, nam prikličejo v spomin, kako se z oznanjevanjem evangelija vse naokoli širi čudovit vonj temeljitega poznavanja Jezusa Kristusa …
Poleg tega nas kadilo opominja, s kakšno nebeško gorečnostjo bi moral duhovnik oznanjati evangeljske besede, in kako vdano bi jim morali prisluhniti verniki ter jih shraniti v svojih srcih. — Kakor je svetel plamen prižgane sveče podoba čistega življenja, tako sladek vonj kadila končno prav tako predstavlja krepostno, Boga boječe življenje …
Krepost v resnici izhlapeva sladek in osvežujoč vonj; Gospod je to že večkrat dokazal, ko je telesom svetnikov za časa življenja, pa tudi po smrti namenil sladek, povsem nebeški in nadnaraven vonj.
Evangelijska procesija nas spominja, da je vsako dejanje pri sveti maši izredno pomenljivo. V nas naj bi spodbudilo globoke duhovne resnice, o katerih lahko premišljujemo do konca bogoslužnega obreda.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.
