Andrea in Silvia Milzani letos praznujeta srebrno poroko in imata sedem otrok. Njuna življenjska zgodba kaže, da je Bogu vedno potrebno dati priložnost, da omehča naše srce.
Kdaj sta se zaljubila?
Andrea: Silvia je začela zahajati v našo družbo. Zaljubil sem se skoraj takoj, čeprav sem dejansko takrat hodil z drugo punco. Ko se je punca vrnila s počitnic, je končala najino zvezo. A jaz sem bil že zaljubljen v Silvijo. Od tistega trenutka naprej sva bila ves čas skupaj.
Silvia: Tudi jaz sem se takoj zaljubila v Andreo.
Andrea, Silvia je bila ves čas verna. Kdaj pa ste vi spoznali Boga?
Andrea: Ko sem sodeloval pri katehezah skupnosti Neokatehumenska pot. Moj oče, obrtnik, je imel nekaj mesecev prej hudo nesrečo in je izgubil nogo. V postnem času je bil na poti soočanja s tem, da bo dobil nožno protezo. Doživljal sem nekoliko posebno fazo v življenju svoje družine. Vmes pa mi je Gospod poslal Silvio.
Hodil sem na kateheze, ki so se me neverjetno dotaknile. Starši so mi zaradi tega ves čas nasprotovali, jaz pa jih nisem poslušal. Tisto poletje je bil svetovni dan mladih v Čenstohovi s svetom Janezom Pavlom II. Udeležil sem se ga skupaj s Silvio in to je bila zame zelo močna izkušnja. Moji starši so bili v trenutku globoke zakonske krize prisiljeni prisluhniti mojim besedam: “Če želita rešiti svoj zakon, obstaja možnost, ki se imenuje Bog.” Poslušala sta me.
Ste se kdaj počutili, kot da vas je Silvia nekako prisilila, da se udeležite srečanj Neokatehumenske poti?
Andrea: Nikoli me ni silila. Vedno sem se počutil globoko svobodnega in to mi je zelo pomagalo. Če bi slišal od nje kakšen stavek “drugače ne moreš več biti moj fant”, zagotovo ne bi dobro odreagiral. Pustila mi je popolno svobodo.
Kakšna so bila prva zakonska leta?
Silvia: Ko sva se poročila, nisem nikoli mislila, da bom kdaj imela sedem otrok. Prva nosečnost je prišla nekaj mesecev po poroki. Takrat sem prvič doživljala to, kar je pozneje postala moja klasika ob vsaki nosečnosti: 4–5 mesecev zelo močne slabosti. Končalo se je z zapletenim porodom, ob katerem sem zelo trpela.
Po rojstvu otroka je minilo osem mesecev, preden sva z možem lahko spet imela spolne odnose, saj me je prej vse tako močno bolelo. Drugič sem zanosila. Takrat sem ugotovila, da je moj žolčnik poln žolčnih kamnov. Od petega meseca dalje se je vsak teden eden od njih premikal, kar mi je povzročalo hudo bolečino. Tik pred porodom so ugotovili še, da je otrok v napačnem položaju, zato je bil po nekaj dneh potreben carski rez. Rana me je kmalu začela peči.
Po prihodu iz bolnišnice so me začeli spet mučiti kamni. Zato so me morali spet hospitalizirati, da mi izrežejo žolčnik. Operirali so me, a me je rana carskega reza še naprej pekla. Pod rano so se pojavile gnojnice in kljub obližem se je stanje poslabšalo. Tast me je odpeljal na kirurški pregled. Že ko so me zagledali, so zagnali alarm in me takoj operirali.
Kakšne posledice je imela za vas ta slaba izkušnja?
Silvia: Trpljenje in karanteno. Doma sem ostala dva meseca z odprto rano in z zdravniškimi navodili, da v naslednjih dveh letih ne smem zanositi. Tik pred tem rokom je v meni naraščal strah pred zanositvijo. Nisem hotela umreti. Imela sem napade panike, ko sem zagledala nosečnice. Želela sem kričati in bežati proč.
Zaprla sem se za življenje in to je povzročilo tudi globoko duhovno krizo. Najprej sem nehala hoditi v skupnost, nato še v cerkev. Najin zakon je bil v nevarnosti. Razmišljala sem: Vse sem delala prav. Zakaj sem morala doživeti tako negativno izkušnjo? Zdelo se mi je, da me je Gospod pustil na cedilu. V sebi sem čutila močan bes.
Kaj se je nato zgodilo?
Silvia: Nekega večera so kateheti obiskali našo skupnost. Andrea se je odločil, da gre. Naš katehet ga je vprašal, kje je žena. Ko je slišal, da sem doma, mu je dejal, naj gre pome. Andrea je prišel domov poln dvomov, ni si mislil, da me lahko prepriča. Spomnim se, da sem rekla: “Grem, ampak me nič ne sprašujte. Samo sedela bom na stolu.”
Začela sva spet skupaj hoditi na srečanja, a bila sem še vedno jezna na vse. A to preprosto dejanje je bilo dovolj, da mi je Gospod malo po malo zmehčal srce. Na neki točki sem spet zanosila in strahu pred smrtjo ni bilo več, Bog pa je spet obnovil najin zakon. Najin zakon je postavil na novo in od takrat ga vsako leto bolj krepi.
In vi, Andrea, kako ste se spremenili v zakonu?
Andrea: Tudi pri meni je šlo za rast. Biti blizu svoji ženi med krizo je bilo težko, saj moški ne more razumeti takega trpljenja. Bili so tudi drugi težki trenutki, toda Gospod naju je vedno zbližal. V določenih trenutkih sem se zavedel, da zaradi mojega načina življenja, ko me večkrat ni doma, Silvija trpi. Bil sem tako trmast, da sem to razumel šele pri 45 letih.
Kolikokrat so vas vprašali: “Kako vam uspe živeti s sedmimi otroki?”
Andrea: Odgovor je Previdnost. Če omeniva eno izmed mnogih takih izkušenj. Nismo si mogli privoščiti romanja v Sveto deželo (Člani neokatehumenske skupnosti na koncu svoje “poti” romajo v Sveto deželo, op. ur.). A denar je prišel. Pred 20 leti sem sklenil “nepomembno” polico življenjskega zavarovanja, ki je potekla tri dni pred datumom, ko je bilo treba plačati nakazilo za potovanje.
Silvia: Gospod je zvest. Mi nismo, a On je.
Kaj najbolj pogosto povesta mladim, ki se pripravljajo na zakon?
Silvia: Vsekakor naju zelo obogati videti te pare in se pogovarjati o Bogu. Mnogi pridejo brez vere, želijo se le poročiti v cerkvi. Razmišljajo pa tudi o ločitvi, če jim v zakonu ne bo šlo. Zato verjamem, da je za te mlade ljudi pomembno vedeti, da obstaja upanje, da bodo lahko skupaj vse življenje.
Andrea: Polovica parov, ki prihajajo na pripravo, že živi skupaj, pogosto imajo tudi že otroke. Obstajajo pari, kjer za koga takoj vidiš, da bi raje pobegnil na Mars, kot bil z nami. Mnogi imajo v sebi že misel: če se kaj zalomi, se bova ločila. Brez Besede, za katero bi se oprijeli, so takšni pari že vnaprej obsojeni na propad.
Kaj bi rekli paru, ki se ne more odločiti, ali naj se poroči ali ne?
Silvia: Če pride do odločitve za poroko površno, ne da bi skrbno pogledali vase, lahko ustvarite katastrofo. Zato takim parom svetujem, naj veliko molijo za milost razločevanj, da ugotovijo, ali je oseba poleg vas tista, ki si jo je Bog zamislil za vas. Če je, potem se poročite čim prej, kar vas Bog tako napolni z milostmi. Treba je ostati blizu njega, tudi če se zdi, da ničesar ne razumete, da ne morete poslušati. To kaže tudi moja življenjska zgodba.
Andrea: Zaljubljenost in ljubezen sta popolnoma različni stvari. Zaljubljenost je kot prva stopnja rakete, izstreli vas v orbito, nato pa se iztroši. Sentimentalna ideja o ljubezni je nevarna. Ljubezen je večna, če ni večna, ni ljubezen. Življenje je težko, nič pa ni hujšega, kot če se soočimo z življenjem sami. Bog se je odločil, da me reši s tem, da mi da ženo.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila italijanska izdaja Aleteie. Prevedel in priredil Tomaž Kavčič.
