Ana Petrič je začela poklicno delati s starejšimi pred dobrimi 15 leti. Začela je kot strežnica v DEOS Centru starejših Cerknica in kljub težkemu delu spoznala, da bi lahko s starostniki delala vso svojo delovno dobo. Med drugim je opravljala delo receptorke, animatorke in delovne inštruktorice, ob nenehnem izobraževanju in usposabljanju pa je kot pripravnica socialnega dela postala vodja varovalne enote.
Pred petimi leti je magistrica socialnega dela prevzela vodenje DEOS Centra starejših Notranje Gorice. “Vedno bolj dojemam, da to ni več delo, temveč poslanstvo,” pravi Ana, ki je tudi prostovoljka in zagovornica pravic starejših, predsednica dobrodelnega gibanja Skupaj za starejše in članica Gerontološkega društva Slovenije. Njeno udejstvovanje na področju dela s starejšimi je novembra predsednik Borut Pahor nagradil s priznanjem jabolko navdiha.
Preberite še:
Župnik po obisku v domu starejših: “To je vera, ki ti jo dajo preizkušnje, trpljenje in življenje”
Odraščanje ob starih starših
Žena in mama dveh hčera pravi, da so ji bili starostniki od nekdaj blizu, saj je živela z dedkom in babico. “Izredno srečo sem imela, da je bila v mojem življenju tudi prababica. In še večjo, da sem se po več letih malo bolj zbližala tudi s svojo babico po očetovi strani, s katero prej nisem imela tako pogostih stikov. Všeč mi je, da prav ona vsak dan moli zame. Sem človek, ki verjame v vse dobro in tudi v to, da vsi potrebujemo upanje.”
Pri delu jo žene zavedanje, da bomo – če bomo le imeli to srečo – vsi enkrat stari. “Takrat bi si zase želela, da bi imela okrog sebe prijazne, srčne, potrpežljive ljudi, ki bodo razumeli, da vse moje telesne in mentalne funkcije počasi pešajo in da še marsikaj zmorem, vendar počasneje in s prilagoditvami. Mlajšim se vedno nekam mudi, to opažam tudi pri sebi. Starostniki pa potrebujejo čas. Dragocena je vsaka minuta, ura, dan. Moja energija je nasmeh na obrazu nekoga, ki mu z veseljem pomagam.”
Preberite še:
“Nisem zabavljač, sem pa navduševalec. Ne prepričujem, raje navdušujem”
Prizadevanje za zadovoljstvo vseh
Največji izziv pri delu ji predstavljata zadovoljstvo in počutje 210 stanovalcev, ob tem pa ne pozablja na njihove svojce in zaposlene. “Tudi če vse narediš odlično, nikoli ni za vse v redu in prav. Ko se s tem sprijazniš, je malo laže. Zame je najbolj pomembno, da sama pri sebi vem, da sem naredila prav vse, kar sem lahko, in potem lahko s čisto vestjo zaspim in se počutim dobro. Ni pa vse odvisno od mene. Lahko nekdo naredi neko drobno neumnost in je s tem okrnjen ugled celotnega centra in kolektiva. Zato vedno pravim, da nikoli ni vse super in vedno je prostor za izboljšave.”
Spopadanje z novo situacijo
Prav na dan, ko so v času prvega vala epidemije dobili navodila z ministrstva, so stanovalci in zaposleni pripravili prireditev DEOS Center starejših Notranje Gorice ima talent in zbrane navduševali z različnimi spretnostmi. Nato so morali center zapreti tako za obiske kot tudi izhode stanovalcev, že prej pa so uporabljali zaščitno opremo in se držali vseh priporočenih ukrepov.
“Najhuje, kar nas je – ne le v našem centru, temveč splošno – doletelo, je bilo to, da nismo bili več prepričani, kdo je okužen in kdo ne. Za večino izmed nas se je začelo obdobje strahu, nemira, skrbi, dnevnega prilagajanja. Kljub vsemu smo uredili veliko prilagoditev, od varnih obiskov, do posebej za nas odprte trgovine, aktivnosti, programa z varno izvedbo in še mnogo reči, da bi zmanjšali stiske in poizkušali nekako normalno živeti v nenormalnih okoliščinah.”
Preberite še:
Zaradi koronavirusa je hčerko lahko objela šele nekaj tednov po porodu v komi
V vsem tem času preizkušnje so bili stanovalci ves čas deležni terapevtskih obravnav in psihosocialne podpore, dobro so sodelovali tudi s svojci. “Pretresli so me prizori obiskov, ki so morali biti na varni razdalji, z masko in brez dotikov. Ob tem sem vedno znova spoznala, da je najhujši obraz virusa to, da svojega dragega, ki ne živi s teboj, ne moreš močno objeti, ga stisniti k sebi, poljubiti, držati za roko. Ljudje pa smo socialna bitja, hrepenimo po bližini, toplini, in to nam je v tem obdobju najbolj manjkalo.”
Da bi jim polepšali zadnje decembrske dni, so za stanovalce s pomočjo Eventnike na strehi centra priredili božični koncert. Stanovalci so z oken, balkonov in drugih delov strehe prisluhnili glasbi pevke in kitarista, ki sta bila od njih ločena v snežni krogli. Sogovornica pravi, da so jo do tega trenutka kot center v času koronavirusa zelo dobro odnesli. Do božičnega večera so imeli v izolaciji eno okuženo osebo.
Preberite še:
Dejanja, ne le besede. Janez na leto 1450 ur dela za druge
Zbrali več kot 70.000 voščilnic za starostnike
Ana je bila pred petimi leti pobudnica projekta Mala pozornost za veliko veselje, v sklopu katerega so tudi letos zbirali voščilnice za starostnike. Z voščilnicami, ki so prihajale z vseh koncev Slovenije in tudi iz tujine, je letošnja izvedba presegla vsa pričakovanja. “Zastaviti zbiranje 21.000 prazničnih voščil za 21.000 starostnikov po vseh domovih in centrih za starejše po Sloveniji je bilo drzno, prejeti jih prek 70.000 pa neverjetno.” Ob tem se zahvaljuje vsem pošiljateljem voščilnic.
“Naredili smo nekaj tako velikega, da tega enostavno ni mogoče opisati. Še manj je mogoče opisati reakcije starostnikov, ki so vsa ta voščila prejeli. Predvsem so se na njihovih obrazih pojavili nasmehi presenečenja in hvaležnosti, tudi solze sreče.” Ker je prispelo toliko voščil, so jih razdelili še med društva upokojencev, izvajalce pomoči na domu in v skupnost, ostala pa bodo shranili za prihodnje leto.
Preberite še:
Predana skavtinja in prostovoljka: “Neosrečujoče je vse gledati na ravni dobička in izgube”
Naši učitelji
Če jim le znamo prisluhniti, so prav starejši lahko naši največji učitelji. “So zakladnica modrosti, izkušenj, znanja. Učijo nas spoštovanja, strpnosti, sodelovanja, solidarnosti, vrednot, na katere včasih pozabimo,” našteva Ana. Opaža, da smo se prav s prihodom virusa začeli bolj zavedati pozabljenih vrednot, kot je družina, pogovor in spoznavanje, pomoč in zavedanje, kaj v življenju največ šteje. “To so naši najdražji, odnosi, čas ter zdravje.”
Ob delu s starejšimi opaža, da je smrt vedno bolj tabu tema. “Včasih so se ljudje rojevali doma in tam tudi umirali. Zdaj se vse to dogaja v institucijah. V vsem tem hitenju niti ne opazimo, da se vsi staramo. Vsi počasi in vsak dan na neki način umiramo. Ker se o tem ne pogovarjamo in tega običajno ne vidimo, je šok toliko večji, ko nastopi obdobje poslavljanja. Takrat bi naredili vse, da bi pridobili še malo časa.”
Da bi staranje in z njim povezane izzive približali širši javnosti, predvsem mladim, v Centru DEOS udejanjajo številne ideje, projekte in akcije, s katerimi pomagajo tako starostnikom kot vsem, ki se odzovejo na povabilo k prostovoljstvu. “To počnemo skupaj za lepši jutri vseh nas.”
Prispevek je bil najprej objavljen v Naši družini, prilogi tednika Družina.
Preberite še:
Mama, ki ruši tabuje: prvega otroka je rodila pri 19 letih, zadnjega pri 41
Preberite še:
Nasveti preživele iz Auschwitza, da boste zaživeli svobodno
Preberite še:
Spoznajte družino 12 bratov in sester, ki je dosegla prav poseben Guinnessov rekord
