4. avgust bi moral biti najsrečnejši dan v življenju mladega Libanonca Jada. Na ta dan je njegova žena v bolnišnici sv. Jurija v Bejrutu rodila njunega sina Nabila.
Njuna sreča je trajala le četrt ure. Kajti ob 18. uri in sedem minut tistega dne je v skladišču 13 v bližnjem bejrutskem pristanišču razneslo 2.750 ton amonijevega nitrata. Umrlo je več kot 200 ljudi in več kot 6.500 je bilo ranjenih.
“Vse je letelo po zraku; mislil sem, da je izbruhnila vojna. Moja prva misel je bila namenjena ženi in otroku. Zgodil se je čudež. Ko vidim posteljico, v kateri je ležal Nabil, se lahko le iskreno zahvalim Bogu. Stala je tik pod raztreščenim oknom, prekrita s črepinjami, ki so se kakor drobne sulice zavrtale v odejo. Toda Nabil je bil povsem nepoškodovan, nedotaknjen,” je 32-letni učitelj povedal v pogovoru za človekoljubno organizacijo Pomoč Cerkvi v stiski (Aid to the Church in Need/ACN).
Preberite še:
Med kaosom in tragedijo v Bejrutu: lepota življenja in glasba, ki napolni dušo
Novorojenček ostal brez poškodb
Jad je nedotaknjeno dete vzel v naročje – in se čudil. Nekaj podobnega se je moralo zgoditi v betlehemskem hlevčku, približno tristo kilometrov južno od Bejruta, ko je Jožef prvič zagledal novorojeno dete. Tudi takrat, pred dva tisoč leti, je Bog obvaroval novorojenca.
Pravoslavna bolnišnica sv. Jurija, najstarejša in ena izmed treh največjih bolnišnic v državi, je bila skoraj povsem uničena. Christelle in Nabila so morali odpeljati v drugo bolnišnico, oddaljeno skoraj 80 kilometrov.
To so bili težki in izzivov polni trenutki za mladega očeta. Povsem so spremenili njegovo življenje, podobno kot se je spremenilo življenje sv. Jožefa, ko je po angelovem svarilu v sanjah še tisto noč vzel otroka in njegovo mater in zbežal v Egipt (Mt 2,14).
“Eksplozija je spremenila moje življenje,” je Jad povedal za ACN. Kljub vsem težavam, pravi, je trdo delal in se boril za izgradnjo dežele, “ki jo ljubim”.
Preberite še:
Poštar odkril nenavaden paket in rešil življenje novorojenčku
Kot v Betlehemu
“Toda,” pretresen doda, “če želimo ostati, potrebujemo varnost in občutek, da je nekomu mar za nas kristjane. Počutimo se precej osamljeni, zapuščeni in pozabljeni.”
Uničenje je skorajda neverjetno. Eksplozija je neposredno prizadela 300.000 ljudi, predvsem v krščanski četrti Bejruta. Na tisoče se jih sprašuje, kako bodo preživeli zimo.
Bejrut nas tako znova spominja na Betlehem, kjer ob prvem božiču ni bilo prostora za Boga. Družbena, gospodarska in politična kriza v Libanonu je državo že potisnila v globoko revščino.
Preberite še:
“Bolj znam ceniti stvari v Venezueli, kjer nimamo nič, kot pa vi tukaj, kjer imate vsega dovolj”
Toda sredi vse te teme se Jad vsak dan spominja čudeža rojstva svojega prvega otroka: “Najinemu otroku vedno znova govorim: ‘Živ si, ker te je rešil Jezus. Oba z materjo sva bila ranjena, ti pa nisi dobil niti praskice. Tega nikoli ne pozabi.'”
“V tistem trenutku je bil s teboj Jezus. Ne boj se, vedno bo s teboj.”
Trije modri so betlehemskemu Detetu prinesli darove zlata, kadila in mire. Kakšnih darov si Jad želi za svojega otroka? Mladi oče brez obotavljanja odgovori: “Miru, varnosti – in moči, da bo zmogel nositi Jezusov križ.”
“Biti blizu Kristusu pomeni, da na ramenih nosimo njegov križ. Moj sin to stvarnost živi od 15. minute svojega življenja, kristjani v Libanonu pa to vse predobro poznamo.”
“Preživeli smo vojne in preganjanja. Živi smo, ker moramo izpolniti svoje poslanstvo. Pričevati moramo Kristusa. To nam narekuje križ,” je prepričan mladi Libanonec.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.
Preberite še:
“Nekdo me je čuval in previdno obračal na življenjskih razpotjih, da sem prišla do točke, na kateri sem danes”
Preberite še:
Kako lahko poročeni pari pomagajo samskim staršem
Preberite še:
Ker ne morejo v živo objeti svojih starih staršev, so zanje posneli prav posebno pesem
