Naše zemeljsko življenje je v vsakem primeru nekaj dobrega, kajti Stvarnik ga je obdaril z blagoslovom, ki ga nikoli ne bo izbrisal, čeprav ga je greh zelo globoko ranil. In Bog je videl, da je dobro, pravi starozavezna Prva Mojzesova knjiga.
Kadar Bog “vidi” neko stvarnost, ne pomeni, da jo zgolj opazi, temveč da ji s svojim pogledom vliva življenje. Da je naše življenje v temelju nekaj dobrega, pravi tudi Jezus: Ali ni življenje več kot jed in telo več kot obleka? (Mt 6,25)
Preberite še:
Smo v današnjem življenju sploh vajeni resno, a ne morbidno razmišljati o smrti?
(Za)živeti na polno
Včasih pa nam skrbi za prihodnost ne povzroča črnogleda zaskrbljenost, temveč upanje v nekaj boljšega in srečnejšega, upanje v čas, ko se bodo stvari uredile, okoliščine spremenile, ko bo življenje zanimivejše. Včasih potarnamo, da trenutno nimamo pravega življenja, in se tolažimo, da bomo v prihodnosti “zaživeli na polno”. Na tak način lahko zapravimo vse svoje življenje v pričakovanju življenja. Smo v nevarnosti, da resničnosti svojega sedanjega življenja ne sprejmemo v polnosti.
In ali sploh imamo kakšno zagotovilo, ki nas ne bo razočaralo, ko bo nekega dne naposled zares prišel tisti čas, ki ga čakamo vse življenje? Medtem pa pozabljamo z vsem srcem živeti sedanji trenutek in zamujamo številne milosti, ki bi jih sicer prejeli. Zato raje živimo vsak trenutek na polno …
Preberite še:
“Z Ellino smrtjo je izginilo upanje, prišla je samo neverjetna bolečina”
Vse početi s srcem
Da pa bomo dobro živeli današnji dan, ne pozabimo, da Bog od nas v danem trenutku pričakuje eno stvar, nikoli dveh. Ni tako bistveno, ali to pomeni čistiti kuhinjska tla ali imeti govor za 40 tisoč poslušalcev. Bistveno je, da to počnemo s srcem, preprosto in umirjeno ter da ne skušamo reševati več kakor ene težave naenkrat.
Celo takrat, kadar počnemo nekaj zares majhnega, delamo napako, če to delamo površno in na hitro, kot nekaj, kar nam jemlje dragoceni čas. Če mora biti storjeno nekaj, kar je del našega življenja, je že zaradi tega vredno našega truda, in to z vsem srcem.
Avtor prispevka je Jacques Philippe, francoski duhovnik, član Skupnosti blagrov in ugleden duhovni voditelj.
Prispevek je bil najprej objavljen v reviji Magnificat, oktober 2019.
Preberite še:
Nauki svetih Ludvika in Zelije Martin o vzgoji otrok
Preberite še:
Po poroki je “več veselja, sprehodov, dobrih večerov, a tudi butastih in manj butastih prepirov”
Preberite še:
Kaj lahko storimo, da ob gradnji hiše ne bomo podirali zakonskega odnosa?
