Tudi po šestih letih je njegov grob cilj številnih romanj: ne le sorodnikov in znancev, ampak tudi tistih, ki so za sloves o njegovi svetosti slišali prek prijateljstev, knjig in drugih pričevanj.
21. avgusta 2014 je v Perugii umrl Giampiero Morettini, bogoslovec z nasmehom. Star je bil 37 let. Njegova kalvarija se je v bolnišnici začela mesec dni pred tem, po zahtevni operaciji srca. Zbolel je v semenišču, odkrili so mu hudo prirojeno anomalijo srca in potreboval je nujno operacijo.
Preberite še:
Bogoslovec, ki je otroka rešil pred splavom
Milosti in ozdravitve na grobu
“Mnogi ga prosijo za ozdravitev bolnih otrok ali celo za rojstvo otroka, drugi se zavedajo, da je molitev na Giampierovem grobu zanje vir globokega notranjega miru. Pripovedujejo o milostih, prejetih kot tolažba za njihovo trpljenje, za srečno zadnjo uro, ozdravitev otroka, spreobrnitev ljubljene osebe,” piše postulator in župnik Castel del Piana don Francesco Buono v prošnji za začetek beatifikacije mladeniča, ki je sanjal, da bi postal duhovnik.
Oddaljen od vere
Njegovo življenje je bilo dolgo časa daleč od vere. Dokler 13. marca 2006 v trgovino zaradi velikonočnega blagoslova ni vstopila redovnica, ki je Giampiera prosila, naj moli. Po kratkem prepričevanju je mladenič le privolil. Redovnica je izrekla zelo kratko molitev, mu položila roko na čelo in naredila križ. Ta poteza, ga je zaznamovala za vedno in jo je skromno zaupal le nekaj tesnim prijateljem. Rekel je, da je v sebi čutil ogenj.
S tem dejanjem se je začelo njegovo zbliževanje s spovednico, katehetskimi srečanji in prizadevno sodelovanje pri evharističnem češčenju. Leta 2010 se je odločil za vstop v semenišče, saj je želel “biti dober duhovnik”.
Preberite še:
Svetniki, na katere se lahko obrnemo po pomoč v času težav
Praznični pogreb
Konec tretjega letnika v semenišču mu odkrijejo bolezen, sledi hospitalizacija in številne intervencije in poslabšanje razmer, s katerimi se Giampiero spopada “z nasmehom” in “vedno z vedrino, popolnoma predano Božji volji”. Kljub velikemu trpljenju je v tistih, ki so ga obiskali, vzbudil mir in upanje.
Pogreba se je udeležila “množica ljudi, zlasti mladi, mnogi, ki Giampiera v življenju sploh niso poznali”.
“Giampiero,” je zapisal don Francesco Buono “se je zavedal nevarnosti operacije in mi je pustil liste, kjer je zapisal, da bi si želel pogreb z marijansko mašo, ki bi bila neke vrste zabava.” In tako je tudi bilo.
Spontane spovedi
“Duhovniki, ki so v tistih urah opravljali službo zakramenta sprave, se spominjajo, da so spovedali veliko mladih in opazili, kako se je Giampierovo prepuščanje Bogu v času njegove bolezni marsikoga dotaknilo. Odločili so se, da se bodo spovedali in ponovno zbližali s Cerkvijo.”
Preberite še:
Duhovnik, ki je umrl zaradi koronavirusa: “Se vidimo v raju! Molite rožni venec!”
Spreobrnjenje staršev
Ko je bil še živ, je Giampiero vplival tudi na spreobrnjenje svojih staršev, Caterine in Maria.
“Giampiero mi je pomagal pri molitvi, saj prej nisem molila. Svojo vero sem zanemarila, ker je bilo delo zame prioriteta. Dve ali tri leta sta minili, preden sem se spovedala in prejela obhajilo. Zdaj imam to milost molitve in ne morem živeti brez nedeljske maše. Z možem sva se zelo približala Cerkvi, Gospodu, četudi bi bila lahko nanj zelo jezna, ker nama je odvzel sina. V dneh njegove bolezni sem toliko molila k Gospodu in z menoj veliko ljudi po vsej Italiji, vendar nas Bog ni poslušal. Sprejeti sem morala njegovo odločitev, četudi je izguba otroka bolečina, ki jo lahko razumejo le tisti, ki to prestanejo.”
Preberite še:
“Ob smrti otroka se čas ustavi, najin svet se je postavil na glavo”
“Naj bodo vrata odprta vsem”
“Čeprav je bil v semenišču,” se spominja njegova mama “me ni nikoli silil k maši, k obhajilu, morda zato, ker je slutil, da bom počasi pristopila sama. Potrebovala sva njegovo smrt, da sva razumela, da če nekdo nekaj ‘sprejme’, je to samo zaradi vere. Mnoge matere, ki tako kot jaz nimajo več otrok, so jezne, nočejo nikogar videti. Medtem ko sva z možem vedno odprla vrata vsem.”
Zadnje Giampierove želje
Caterina se spominja zadnjih ur, ki jih je Giampiero preživel z veliko bolečino. “Nekaj dni pred močno krvavitvijo me je zdravnik vprašal: ‘Gospa, kako je videti vaš sin?’ Odgovorila sem, da izgleda malo bolje. Pred Giampierom nisem hotela reči, da je videti zelo slabo. Zdravnik tega ne bi smel vprašati. Giampiero je bil strašno bolan in to je vedel bolje kot jaz. Od 17. avgusta Giampiera že ni bilo več. Dan prej mi je glavna medicinska sestra rekla, da lahko, če želim, odnesem njegove stvari: tam je bil Giampierov brevir … Zame je bil od tega datuma že v nebesih in naredila sem kretnjo sestram, ki so bile zunaj sobe, kot da bi rekla: Nič več se ne da narediti. Tisti dan je bilo, kot da sem se sprijaznila, predala …”
Celotno mamino pričevanje v italijanskem jeziku si lahko ogledate v spodnjem videu.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila italijanska izdaja Aleteie. Prevedel in priredil Tomaž Kavčič.
Preberite še:
Preberite še:
10 nasvetov za hčerko, ki vstopa v svet odraslih
Preberite še:
Odpovedali so se bogastvu, da bi sledili Jezusu in našli srečo
