Čeprav smo starši pogosto pravi otrokovi služabniki, saj želimo zanj narediti vse, si na drugi strani želimo tudi, da bi jih znali naučiti, da bi bili bolj samostojni. A kaj biti samostojen pravzaprav pomeni? Je življenje s samostojnim otrokom res lažje, kot mnogi verjamejo?
Eden izmed vzgojnih pristopov, ki spodbuja samostojnost, je tudi pristop montessori. Z raziskovanjem tega pristopa boste gotovo našli veliko koristnih informacij, kako otroku lahko pomagate, da postane samostojen. Pomembno pa je tudi, da veste, kaj samostojnost sploh pomeni.
Avtorica knjige Montessori za staršeMojca Košič opozarja, da starši samostojnost pogosto napačno razumejo.
Poglejmo, katere so štiri najpogostejše zmote
Čustvena podpora odraslega ne spodbuja samostojnosti
Samostojnosti ne smemo enačiti s tem, ali je otrok sposoben, da se na primer brez joka poslovi od mamice, ko ga ta pripelje v vrtec. V tem primeru namreč ne moremo govoriti o samostojnosti, pač pa o ločenosti od staršev.
“Otroci ob sebi potrebujejo varno zavetje odraslega, ki jim bo pomagal, da se čustveno umirijo,” izpostavlja Košičeva. Če otrok torej potrebuje čustveno oporo in pomoč, ni razloga, da ju ne bi nudili. Zaradi tega otrok ne bo nič manj samostojen.
Samostojnost je torej povezana s tem, da se otrok počuti sposobnega v okolju, v katerem živi, in ima občutek, da upravlja s svojim življenjem. Odrasli pa smo ob tem sicer prisotni, a se vedno manj vmešavamo v otrokovo odkrivanje sveta.
Preberite še:
Vzgojni izzivi: “Veliko bolj lahko z otrokom sodelujemo, če mu pustimo, da stvari naredi sam”
Če je otrok samostojen, ga nimamo dovolj radi
Starši ne smejo biti služabniki svojih otrok. Želimo jim pomagati, ko je to le mogoče. Na primer: otrok si poskuša obleči hlače, a mu nikakor ne gre. Nekaj časa ga opazujete, potem pa ne zmorete več in mu raje pomagate, da “se revček ne bo matral”. A napor za otroka ni isto kot za nas. Če otroku prehitro pomagamo, bo dobil občutek, da sam ne zmore in da ni sposoben.
Moj otrok je premalo samostojen
Druga skrajnost je, ko starši pričakujejo, da bo njihov otrok kar takoj usvojil vse spretnosti, ki so si jih zamislili. Da bo vse že naredil sam.
“Samostojnost ni povezana s priganjanjem otroka, prav tako ne s hitenjem ali prisilo, ampak s spoštovanjem in ljubeznijo, sodelovanjem, svobodo ter zaupanjem v otroka,” pravi Košičeva.
Zato je prav, da otroku prisluhnemo in ga podpremo, če je to potrebno. Pomoč je nekaj, kar bodo otroci še dolgo potrebovali, a je pomembno predvsem, kakšna in kolikšna je ta pomoč. Iskanje ravnovesja je ključ.
Preberite še:
Bogastvo, ki ga skavtstvo daje mladim
S samostojnim otrokom je življenje veliko lažje
Prej obratno. Medtem ko otroci postajajo vedno bolj samostojni, delajo tudi veliko napak. Zato je na preizkušnji tudi potrpežljivost in umirjenost staršev.
Primer: Če bi mizo po kosilu pospravili vi, bi jo pospravili v nekaj minutah. Če to prepustite otroku, bo trajalo nekoliko dlje. A stati zraven in le opazovati, kako se kaj polije ali razbije, je lahko zelo težko.
Marsikateremu očetu ali mami ni všeč, da bi moral prilagoditi dom svojemu malčku, da bo ta lahko vsakodnevne aktivnosti opravljal čim bolj samostojno. Na koncu se je zato treba vprašati, kaj je več vredno: sterilen in lep dom ali dom, v katerem se otrok počuti kot enakovreden član družine.
Preberite še:
Življenje brez nog in z eno roko: “Nikoli me niso zavijali v vato”
Preberite še:
Sinovo življenje je viselo na nitki. “Njegovo stanje je takšno, da je vsak dan podarjen”
Preberite še:
Pomagajmo otrokom, ki se jih starši pogosto sramujejo
