“Sram me je bilo piti, zato sem pil še več, da mi ne bi bilo treba razmišljati o tem, kako sem zabredel. Da ne bi čutil tega perečega sramu. To je bil čisti paradoks,” pravi Mihael. Zdaj že skoraj osem let ne pije več.
Preberite še:
Očeta je izgubila v prometni nesreči. “Slovenci pretiravamo v strpnosti do alkohola in hitrosti”
Kaj je bil razlog, da ste iz dneva v dan popivali?
Kot mlad fant sem za leto in pol pristal v zaporu. S prijatelji smo ropali poletne hiše in med eno izmed takšnih akcij so nas ujeli. Ko sem bil v zaporu, je punca, ki mi je takrat pomenila največ na svetu in s katero sem načrtoval prihodnost, prekinila stik z mano. To je naredila brez razlage, čeprav se je dobro zavedala, s čim se ukvarjam.
Prijatelj, ki me je obiskal v zaporu, je povedal, da si je že nekaj tednov po tem, ko sem bil obsojen, našla novega. Težko sem se soočil s to informacijo. Ko sem prišel iz zapora, v resnici nisem vedel, kaj bi sam s seboj. Nisem hotel več krasti, saj sem se bal vrnitve v zapor. Prijatelji, s katerimi sem ropal te počitniške hiše, so bili še vedno v zaporu, ker so že prej imeli pogojne kazni.
Preberite še:
Nekoč je bil gangster, zdaj ga v zaporih kličejo škof
Po izpustitvi sem šel naravnost v trgovino, kjer sem si kupil steklenico poceni vodke. Ko sem prišel domov, sem bil že pijan. Vse do danes se spominjam solz in žalosti v očeh moje matere, ki me je – kljub stanju, v katerem sem bil, komaj sem se namreč držal pokonci – objela in rekla: “Sine, kako sem vesela, da so te izpustili.”
Mamine roke so bile za vas odprte. Lahko rečemo, da se je obnašala kot usmiljeni oče v priliki o izgubljenem sinu.
Točno tako, vendar takrat tega nisem cenil. Naslednji dan sem se zbudil z groznim mačkom. Nasproti naše hiše je Alkoteka (trgovina z alkoholom). Tja sem šel le “naredit en krog”, nazaj pa sem prišel s steklenico močne vodke, ki sem jo potem razredčil z vodo, da bi je imel večje količine. Tako sem “prišel ceneje čez”, kot če bi kupil več steklenic. Okoli poldneva sem bil spet pijan. Prvi teden, ko sem bil izpuščen iz zapora, se sploh nisem streznil.
Preberite še:
Ozdravljeni alkoholiki svetujejo, kako se zoperstaviti alkoholu
In potem? Ste iskali službo?
Nisem želel delati. Pred obdobjem v zaporu sem kradel, v zaporu pa sem imel vse pred nosom. Nisem bil vajen dela. Torej lahko rečem, da sem iskal službo, vendar tako, da je ne bi našel. Bolj je šlo za to, da se je mama pritoževala, da ne delam ničesar in da cele dni poležavam na kavču. Na koncu sem našel delo, a tam nisem ostal dolgo.
Kje ste torej dobili denar?
Jemal sem posojila. Za to mi ni bilo treba biti kreditno sposoben, kar je bilo zame seveda dobro, saj nisem imel vira dohodka. Ko je mati ugotovila, da denar prihaja iz posojil, ne iz dela, je bila razočarana. Odplačati je morala tudi moje dolgove, ker nisem imel denarja.
Preberite še:
Nekoč odvisnik od alkohola in mamil, danes pa Alex pomaga drugim
Vas ni bilo nič sram?
Seveda me je bilo. Še posebej, ker je mati kot čistilka plačevala obroke iz svoje skromne plače. Sram me je bilo piti, zato sem še več pil, da ne bi razmišljal o tem, da sem zabredel. Da ne bi čutil tega perečega sramu. To je čisti paradoks.
Mati je dobro poznala župnika, ker je pripadala cerkveni molitveni skupnosti in pogosto pomagala v župniji na različnih praznovanjih, na katerih je kuhala. Enkrat je prišla domov in rekla, da se tedanji cerkovnik upokojuje in da me bo župnik lahko zaposlil namesto njega.
Preberite še:
Premagal je odvisnost od heroina. A doletelo ga je še nekaj hujšega
Vam je ta ponudba ustrezala?
Tukaj nisem smel zamočiti! (smeh) Vedel sem, da denarja za to delo ne bo veliko, vendar sem pomislil, da bi to naredil za mamo. Župnik me je najel za polovični delovni čas. Dejal je, da me bo, če se bom izkazal za pridnega, zaposlil za polni delovni čas. Moje dolžnosti so vključevale skrb za red v cerkvi in na župnijskem trgu ter bližnjem pokopališču, odpiranje in zapiranje cerkve in pomoč duhovnikom pri nadevanju mašnega plašča. Delo ni bilo težko in celo všeč mi je bilo. Žal se je pogosto zgodilo, da sem prišel v službo pod vplivom alkohola in župnik tega ni prenesel.
Kako je ukrepal?
Poklical me je in rekel, da me zelo spoštuje, da je zadovoljen z mojim delom, vendar ne more in ne bo prenašal alkohola na delovnem mestu. Poleg tega so se župljani začeli pritoževati. Tam je tako, kot v majhnih mestih – vsi vedo vse o vseh.
Preberite še:
Zgodba matere Elvire: moj oče alkoholik je bil moja “sreča”
Mislil sem, da me bo župnik odslovil, vendar mi je ponudil pomoč. V vsaki tamkajšnji cerkvi imajo župnijsko knjigo abstinence. Vanjo se vpisujejo ljudje, ki se odločijo za abstinenco od alkoholnih pijač za obdobje po lastni izbiri – mesec, nekaj mesecev, leto, obstajajo pa tudi tisti, ki se zavežejo do konca življenja.
Je torej predlagal, da se vpišete v to knjigo?
Da. Že pred tem me je pripravljal na spoved in mi namenil sveto mašo. V knjigo sem se prvič vpisal za časovno obdobje treh mesecev. Spominjam se, da sem takoj želel razglasiti leto abstinence, prepričan v to, da bom zdržal. Župnik pa je dejal: “Počasi, z majhnimi koraki.” In imel je prav.
Preberite še:
Duhovnik, ki se je izkopal iz brezna alkohola
Kako močna je bila skušnjava, da bi ponovno segli po pijači?
Zelo močna. Prvih nekaj dni sem se počutil obupno, imel sem močne glavobole in bil premočen od znoja. Bil sem trezen, a izgledal sem, kot da bi imel mačka, komaj sem se postavil na noge. Vedel sem, da je to povezano s primanjkljajem alkohola in da se mu moram odpovedati.
Pripravljen sem bil tudi na to, da bom morda moral v bolnišnico, a sem se temu lahko izognil. Če se te poti ne bi lotil z majhnimi koraki, če mi ne bi pomagal župnik in skupina anonimnih alkoholikov, mi ne bi uspelo. Med ljudmi kroži veliko govoric o župnikih: da so materialisti, tatovi … Morda je nekaj res takih, a jaz sem spoznal takega, ki se je resnično potrudil, da bi mi pomagal.
Preberite še:
Kaj se zgodi z mladostniki, ko uživajo alkohol?
Kaj se je zgodilo po treh mesecih, ko je bilo obdobja abstinence konec?
Bil sem zelo blizu vrnitvi na stara pota. Prijatelji, s katerimi sem ropal hiše, so me kontaktirali. Šli so ven in iskali nove “dogodivščine”. Šokirani so bili, ko so ugotovili, da sem cerkovnik in da skušam ostati trezen. To je bilo zunaj njihovega razumevanja. Eden od njih je takrat celo rekel, da se ne bo več družil z mano. In vesel sem, da niso želeli ostati v stiku z mano, saj odnos z njimi ne bi naredil nič dobrega zame. Prepričan sem, da ne bi bil trezen.
Po treh mesecih sem se ponovno vpisal v knjigo, tokrat sem razglasil enoletni post. Duhovnik mi ni ugovarjal. Verjel je, da to zmorem, saj sem živel dokaj zgledno krščansko življenje, udeleževal sem se srečanj AA … V četrtem mesecu brez pitja sem šel na Jasno Goro, saj je bil takrat ravno avgust – mesec treznosti. Čutil sem potrebo, da celo svoje življenje zaupam Materi Božji. Vse do danes je Marija moja zaupnica, h kateri se lahko zatečem po nasvet v vsaki situaciji. (nasmeh)
Govorimo o dogodkih, ki so se zgodili leta nazaj. Kako vam gre danes?
Sem trezen. Ne pijem že skoraj osem let. Ne delam več kot cerkovnik, čeprav je bila to pomembna faza mojega življenja. Imam čudovito punco, zaradi katere sem začel verjeti v ljubezen. Končujem študij rehabilitacije. V prihodnosti bi rad pomagal ljudem, predvsem mladim, ki so iz različnih razlogov potisnjeni na rob življenja. Na nek način bi rad odplačal dolg hvaležnosti, ki sem ga dolžan župniku, skupini AA in seveda tudi Bogu.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila poljska izdaja Aleteie. Prevod in priredba: Jezikovno Mesto.
Preberite še:
Zakaj nam primerjanje z drugimi ne koristi
Preberite še:
Martinov prvi vlog iz nove župnije
Preberite še:
Molitev za več potrpežljivosti
