Obstaja prijateljstvo, o katerem se ne sliši pogosto: prijateljstvo med družino in Bogu posvečenimi osebami. Čeprav se zdi, da oboji živijo zelo različen način življenja, imajo različne obveznosti in poklicanost, takšna prijateljstva niso redka. Običajno so tudi zelo pristna in izpolnjujoča. O izkušnji takega prijateljstva so spregovorile tri družine, dva duhovnika in redovnica.
“Tudi duhovniki so ljudje”
Družina Jerina z Brezovice je duhovnika, s katerim so postali prijatelji, spoznala, ko je pred leti prišel za duhovnega pomočnika v njihovo župnijo. Povabili so ga na nedeljsko kosilo, kmalu pa ugotovili, da imajo veliko podobnih pogledov na vzgojo in življenje. Začeli so se družiti pogosteje, običajno ob nedeljskih kosilih, praznovanjih rojstnih dni in drugih priložnostih. Pogovarjali so se o povsem vsakodnevnih temah, pa tudi globljih. Duhovnik je rad bral in jim je pogosto podaril kakšno knjigo, družina pa mu je poslala voščila ob osebnih praznikih in fotografije z izletov. Rad jih je presenečal. “Smejali smo se, ko nam je kakšno knjigo ali darilce tudi podtaknil.” Njihovo medsebojno zaupanje in poznavanje se je z leti krepilo in raslo.
Preberite še:
Duhovnikovo pismo nečakinji ob njenem prav posebnem dnevu
Ob druženju z duhovnikom so se zavedali, da je Jezusov namestnik. Na nevsiljiv način je postal njihov spremljevalec. Z besedo, pogovorom in zgledom je bil opora pri vzgoji njihovih otrok in iskanju pomembnih življenjskih vprašanj, npr. odpuščanja. Med vrsticami je znal tudi na kaj namigniti ali jih opozoriti. Zagovarjal je svetost zakona; njegovo predano zaupanje Mariji pa je bilo zanje velik zgled.
To prijateljstvo so doživljali kot dar in privilegij, ki se ga danes toliko bolj zavedajo, saj je Gospod duhovnika že poklical k sebi. Zanj še vedno vsak dan molijo. “Tudi duhovniki so ljudje, ki potrebujejo, da se kdo zanima zanje. Čeprav imajo veliko obveznosti, so kdaj tudi osamljeni, zlasti ob prazničnih dneh. Zato jih takrat še z večjo odprtostjo sprejmimo medse.”
Preberite še:
Duhovnik, ki je mesto za oznanjevanje našel v fitnesu
Družine dajejo duhovnikom bližino in jih podpirajo
Tudi družina Jevtič iz Tržiča je duhovnika, s katerim se je razvilo prijateljstvo, spoznala po prihodu v njihovo župnijo. V župnijo je prinesel veliko dobre volje in jo na novo oživil. Z dostopnostjo in veseljem je pritegnil vernike različnih starosti in na novo se je oblikovala mladinska skupina. Druženje z mladimi je bilo povod za druženje z družinami, tudi z njihovo. Po srečanjih je sledil klepet, ki je preraščal v vse bolj stalen obisk s kavo. “Druženje ob kavi je postalo redno veselje vseh,” pravijo.
Njihovo prijateljstvo se je razvilo postopoma. Ob pogovorih o šoli, službi, dogajanju v župniji so se spoznavali in si vse bolj zaupali. “Razvili smo odnos, v katerem smo se vsi počutili varno,” pravijo. “Lahko smo si zaupali, si iskreno povedali stvari in se podpirali.” Najmlajša hči je želela prav njega za birmanskega botra in njihova vez se je tako še poglobila. Šalili so se, da ko pride k njim, pride “domov”. Ob tem prijateljstvu je vsa družina duhovno rasla in duhovna podpora je tisto, kar to prijateljstvo dela drugačno od drugih. Spoznali so, da duhovnik ni oddaljena oseba, ampak smo vpeti v življenje drug drugega. Drug drugega potrebujemo in se v zaupnem prijateljstvu tudi bogatimo.
Preberite še:
Od gangsterja do duhovnika: “Bog ne kliče najboljših”
Družina Mlinar iz Medna se je z duhovnikom spoprijateljila prek dela. Spontano so videli, da se dobro razumejo in imajo enak smisel za humor. Začeli so se srečevati ob skupnih sobotnih kosilih in se skupaj povzpeli na kakšen hrib. Njihovo prijateljstvo se je ohranilo tudi, ko je bil duhovnik premeščen v tujino. Še vedno se pogosto slišijo prek skypa in se srečajo, kadar obišče domovino.
Prijateljstvo z duhovnikom obojim daje posebno in dodatno oporo. “V času, ko so duhovniki in Cerkev preizkušani, je pomembno, da jim družine dajemo bližino in jih podpiramo,” pravijo. Tudi njihovi otroci so na tega duhovnika posebej navezani. Priložnost imajo, da se z njim “od blizu” pogovarjajo o verskih in življenjskih vprašanjih. “Včasih nama je ob tem kar malo nerodno,” pravita zakonca. “Ne želiva, da bi se njegovo služenje nadaljevalo tudi v našem družinskem krogu.” Kot družina mu želijo dati kraj za počitek od vsakdana in bremen.
Preberite še:
Živiva milost zakramenta zakona, če si greva pogosto na živce?
“Ni mi treba misliti na to, da sem v službi”
Kako pa takšna prijateljstva doživljajo duhovniki? Gašper Kočan, kaplan na Osnovni šoli Alojzija Šuštarja, opisuje: “Z očetom te družine sva se poznala iz šole. Po nedeljski maši sva se večkrat pogovarjala in srečevali smo se v župnijski skupini. Ko se je poročil, sem bil povabljen na poroko in postali smo bolj povezani. Drug za drugega in skupaj smo molili. Prosila sta me, da bi bil krstni boter njunih otrok.”
Preberite še:
Milenijski duhovnik, ki prek Instagrama širi evangelij
Njihovo prijateljstvo vključuje vso družino. Pogosto ga povabijo k sebi domov na kavo ali kosilo. Obvezna oprema je tudi trenirka, da z otroki lahko igra nogomet, košarko ali pa gredo na sprehod. Mimogrede načnejo tudi pogovor o duhovnosti in življenju Cerkve. Povabljen je na praznovanja rojstnih dni in godov. Nasploh mu pokažejo, da je vedno dobrodošel, celo tam, kjer preživljajo dopust.
To prijateljstvo je zanj zelo dragoceno, ker je lahko z njimi na naraven način. “Lahko sem Gašper in duhovnik, hkrati pa mi ni treba misliti na to, da sem v službi,” pravi. Lepo mu je, ker so tudi otroci veseli njegovega obiska. Veliko mu pomeni medsebojna molitev. Zaradi tega prijateljstva z večjim razumevanjem in občudovanjem gleda na življenje družin, na utrujenost staršev in njihova odrekanja; nekaj, kar bi sicer verjetno jemal kot samoumevno.
“Takšno prijateljstvo je odnos, ki ga duhovnik ne (z)more dajati vsem družinam, po drugi strani pa je podarjeno. Mislim, da imajo družine prek prijateljstva z duhovnikom bolj oseben odnos do Cerkve. Življenjsko darovanje posvečenega služabnika jih morda spodbuja k lastnemu darovanju za dober zakon in vzgojo otrok. Priče so tudi duhovnikovi ranljivosti in skrbem. Skupaj lahko živimo duhovnost od tam, kjer se srečujeta naša nezamaskirana realnost in Božja ljubezen,” pravi.
Preberite še:
Duhovnik mora biti ves čas priklopljen na Gospoda – vsaj tako kot na mobitel
Duhovnik poglobi molitev za družino v stiski
Duhovnik Oscar Rodriguez, ki je 12 let deloval v Sloveniji, zdaj pa deluje v mestu Culiacán v Mehiki, pravi, da se mu prijateljstvo z družino zdi pomembno, ker vsi ljudje potrebujemo ljubezen; treba jo je prejemati in jo dajati. Družine, s katerimi je bolj povezan, mu to ljubezen izkazujejo in mu prinašajo domačnost. So tudi priložnost, da družini bolj približa Kristusa in jim pomaga, da napredujejo v duhovnem življenju. “So trenutki v življenju, ko družine potrebujejo nekoga, ki jih zelo dobro pozna,” pravi. “V takšnih trenutkih je duhovnik pomemben, saj jih ne spremlja, vodi ali tolaži le kot prijatelj, ampak tudi kot duhovnik. Dogodkom in preizkušnjam, ki jih doživi družina, da pečat Kristusa, poglobi molitev zanje in jim omogoči prejem zakramentov.”
Preberite še:
Italijanski duhovnik ob svoji 100-letnici somaševal s svojimi štirimi sinovi
Lani je tudi sam premagal raka in takrat je bilo zanj posebej dragoceno, da so ga družine obiskale tudi v bolnišnici. Med obiski ni manjkalo humorja, kar ga je posebej bodrilo med okrevanjem. Veliko mu je pomenila skrb, praktična pomoč in molitve tistih, s katerimi je prijateljsko povezan. Zdaj lahko to spet vrača.
Na družino gleda kot na podobo Svete Trojice, ki si zasluži vso skrb in spoštovanje; tako v celoti, kot za vsakega njenega člana. “Nihče ne more spoznati bistva drugega človeka, če ga ne ljubi. Ljubezen je edini način, da dosežemo človekov najgloblji del,” pravi.
Konkretna pomoč je obojestranska
Uršulinka s. Meta Potočnik se je prek skupin, ki jih uršulinke vodijo, posebej povezala z eno od družin, ki jih je zapustil oče. K družini je začela prihajati, ker je mama potrebovala varstvo in pomoč. Njene otroke pelje na sprehod in jim pomaga pri učenju. Za otroke se zanima, se z njimi pogovarja in jim včasih za spodbudo prinese kakšno darilce. Tudi z mamo se pogovarja o povsem vsakodnevnih temah.
Ob druženju s to družino zelo uživa. Tam se počuti sproščeno. “Življenje v družini je veliko manj usmerjeno in osredotočeno na malenkosti ali popolno urejenost prostorov, kar je v samostanih večkrat previsoko na lestvici vrednot,” pravi. V družini tudi močno začuti duha njihove ustanoviteljice, ki je bila blizu ljudem, saj je mnogo let živela kot posvečena sestra v razširjenih družinah. Pri tej družini občuti veselje, da jim je lahko blizu, in da ima prostor, kjer je vedno dobrodošla. Zanjo to pomeni živeti evangelij, živeti bratsko Cerkev Jezusa Kristusa in neke vrste duhovno prijateljstvo. Vidi se kot duhovno mamo te družine, zanjo moli in ji daje dodatno praktično in vzgojno pomoč.
Pogled duhovnika na sodobne družine
Gašper Kočan odgovarja: “Trudim se za sočutje; da začnem z realnostjo, ne z ideali. Pri sveti družini marsikaj ni bilo po naših predstavah o idealni družini, bilo pa je zavzeto iskanje Božje volje. Pokušam se zavedati izzivov, ki jih imajo sodobne družine: trpljenje parov, ki ne morejo imeti otrok, razporočenih in ločenih, ponovno poročenih, ovdovelih, čustveno, službeno in drugače odsotnih. Duhovnik si mora upati podati katoliški pogled na družino, biti potrpežljiv, a tudi vztrajen, neobsojajoč, a tudi ne brezbrižen. Pomembno je, da se odzove na vabilo ali pa se kar sam odpravi k različnim družinam, še posebej v kraju, kjer deluje.”
Prispevek je bil najprej objavljen v Naši družini, prilogi tednika Družina.
Preberite še:
“Družinsko življenje s tremi pubertetniki je svojevrstna preizkušnja, vedno polna izzivov”
Preberite še:
Družina z 12 otroki: Treba je tvegati in zaupati
Preberite še:
“Mama, ki rodi otroka, je na nek način kakor Bog.” Ko pa jih rodi 12 …
