Na južnem robu Ljubljanskega barja leži naselje Podpeč, ki je znano po podpeškem marmorju. Tega so lomili že stari Rimljani in ga po Ljubljanici vozili v Emono, Jože Plečnik pa ga je uporabil pri gradnji NUK-a v Ljubljani.
Preberite še:
Izlet na Menino planino. Tudi za družine z majhnimi otroki
Ko je spomin na Rimljane v naših krajih že dodobra zbledel, so na razglednem hribu nad Podpečjo postavili cerkev sv. Ane, ki je danes ena izmed najbolj priljubljenih izletniških točk v okolici našega glavnega mesta. Vzpon do nje je tako kratek, da ga brez težav zmorejo tudi otroci. Če se želimo malce bolj razgibati, lahko izlet podaljšamo do Podpeškega jezera.
Preberite še:
Romanje v fotografijah: Marijina cerkev na Dolenjskem s čudežnim kipom
Prijeten sprehod
Že prvi koraki po široki gozdni poti, ki se rahlo vzpenja proti severu, napovedujejo prijeten sprehod. Obdajajo nas drevesa, ki vijejo gole veje proti nebu, medtem ko se po njihovih deblih vzpenja bršljan. Med krošnjami na levi vidimo na sosednjem hribu božjepotno cerkev sv. Jožefa iz sredine 17. stoletja. Po nekaj minutah vzpona se pod potjo zgostijo smreke.
Kako do cerkvice in nekaj čudovitih razgledov si oglejte v fotogaleriji.
Njihova debla so videti kakor zid, iz katerega štrlijo temačne krošnje. Nasprotno pa je gozd nad potjo večinoma sestavljen iz listavcev, zato je svetlejši in bolj prijazen. Po četrt ure hoje se drevje razmakne. Pot se potegne na sedelce, od koder se med travo in grmičevjem hitro povzpnemo do cerkve.
Razgled, ki očara
Cerkev sv. Ane je v pisnih virih omenjena v prvi polovici 17. stoletja, vendar je verjetno precej starejša. Okrog nje je več klopi, na katerih se lahko v toplih zimskih dneh nastavimo soncu. Za cerkvijo so pred nekaj leti postavili steber s ploščo, ki nas vabi na sprehod po obzorju. V jasnih dneh lahko s pogledom v trenutku objamemo skoraj celotno Barje, po katerem lenobno vijuga Ljubljanica.
Na severovzhodu se v daljavi razprostira Ljubljana, levo za njo zapira obzorje zasnežena veriga Kamniško-Savinjskih Alp, na jugovzhodu se dviga Krim z antenskim stolpom na vrhu, na jugozahodu pa vidimo na sosednjih gričih cerkvi sv. Jožefa in žalostne Matere Božje.
Še skok do Podpeškega jezera
Pot proti jezeru se začne na sedelcu, s katerega smo se povzpeli do cerkve. Tam zavijemo v levo na blatno stezo, ki se med drevjem požene v dolino. Pod odcepom proti Podpeči gremo mimo kamnitega spomenika Zori Luckman, ki se je avgusta 1931 tukaj ponesrečila med lovom. Niže steza večkrat nemirno zavije, se pridruži širši poti in se znova loči od nje, vendar nam s tem ne povzroči nobenih težav.
Ključne točke so namreč označene s kažipoti, vmes pa nam delajo družbo dobro vidne markacije. Po približno dvajsetminutnem spustu prispemo do Podpeškega jezera. To je zavarovano kot naravni spomenik, je skoraj popolnoma okroglo in tako globoko, da spada med najgloblja pri nas.
Članek je bil v razširjeni obliki najprej objavljen v tedniku Družina.
Preberite še:
“Danes sva ponosna, da imava veliko družino: tri otroke na zemlji in enega posebnega na nebu”
Preberite še:
“Sin, ki ni veroval, nama je pokazal košček nebes”
Preberite še:
Pandorina skrinjica nadomestnega materinstva: 46 dojenčkov v hotelu v Kijevu čaka na odprte meje
