Nekaj mesecev po koncu druge svetovne vojne je umrla mlada judinja Ana Frank (1929–1945). Da bi se izognila preganjanju, ki so mu bili Judje podvrženi med drugo svetovno vojno, se je dve leti in pol skrivala v zelo majhnem skrivališču.
Malo pred odhodom iz hiše v skrivališče je Ana kot darilo za svoj 13. rojstni dan prejela zvezek. Vanj je začela pisati svoj znameniti dnevnik. Njeni prvi zapisi prikazujejo Ano, kot se je videla sama: zelo zgovorno dekle, živahno, nemirno, prijazno, priljubljeno pri svojih prijateljih ter učiteljih in ki se počuti ljubljeno (zlasti od očeta). Takšno pozitivno vzdušje zavzame malo prostora v njenem dnevniku, saj se mora celotna družina skriti pred nacisti.
Preberite še:
Te sestre v “karanteni” živijo že desetletja. Tu so njihovi nasveti, kako uživati v njej
Spremenjen vsakdan
Tako se začne obdobje osamljenosti v skrivališču skupaj s sestro, starši in nekaj drugimi ljudmi. Vseh skupaj je v skrivališču osem.
Dnevnik je napisan z veliko spretnostjo in v njem si lahko preberete, kako se odvijajo dogodki, povezani z vojno, nekatere podrobnosti nizozemskega vsakdanjega življenja, odnosi med ljudmi, ki morajo živeti skupaj, pa tudi Anin proces zorenja.
V skrivališču je največja težava, kaj storiti s časom. Beremo lahko vrsto zanimivih strategij: določiti urnik, ne zanemariti telesne vadbe, pripraviti družinsko drevo, zabavati se ob družabnih igrah, poslušanju glasbe in pisanju dnevnika.
Pisanje dnevnika Ano sili k počitku, premisleku, rekonstrukciji življenja. S pisanjem se zamoti, ob tem pa tudi zaznavno postopno zori skozi čas.
Preberite še:
Samski in karantena – kaj početi?
“Nimam časa”
Hiter tempo vsakdana nam velikokrat služi kot izgovor, da ne skrbimo za družino in svojo notranjost. Karantena, v katero smo v tem času prisiljeni, nas lahko pusti v praznini našega življenja. Takoj lahko ugotovimo, da je družina pekel ali da je naša notranjost šibka. To je zares težka preizkušnja.
Če jo želite uspešno premagati, se morate najprej poglobiti vanjo ali drugače povedano, stvari morajo iti narobe. Ana spozna, da se v “zatiralski zaprtosti”, v kateri se z družino znajdejo, slišijo žaljive besede, ki jih nenehno izgovarjajo drug drugemu. Dnevnik vsebuje smešne in žalostne strani, povezuje stvari, kot je Anin odnos do svojih prvih menstruacij, kako v teh težkih okoliščinah dojema svoje telo, spolnost, mladostništvo, potrebo po nežnosti, prijateljstvu ali zmenkih.
Preberite še:
Redovnica, ki že 29 let ni zapustila samostana, svetuje, kako se spopasti s karanteno
Zaprti, toda na varnem
Na začetku dnevnika se pri Ani pojavlja dolgčas, lahkomiselnost in naveličanost. Je razvajen otrok, ki je nenadoma prisiljen živeti v zaprtosti in prikrajšanosti. Je pa na varnem. Ve, kaj se dogaja zunaj. Ve, kaj se zgodi s številnimi Judi, nekaterimi njenimi znanci in prijatelji, ki so jih odpeljali v koncentracijska taborišča.
Ana se zaveda, da je bilo njeno življenje pred vojno življenje “nepopravljivega in tudi smešnega spogledovanja”, vendar je “imela srečo, da so jo nenadoma vrgli v resničnost”. Ana svojo zaskrbljenost razume kot priložnost za spoznavanje resničnosti; najprej s tem, kaj v resnici je, pa tudi z resničnostjo drugih in sveta na splošno. “Ano, šolarko tistega časa, zdaj vidim kot očarljivo, a zelo površno dekle, ki nima nič skupnega z mano […], ko sem postala bolj resna, sem se začela zavedati brezmejne želje po vsem, kar je lepota in dobrota.” Osebno zorenje jo je pripeljalo do občudovanja tistega, kar je dobro, prijazno in lepo, do širjenj razsežnosti njenih želja, hrepenenja po Bogu.
V nekem trenutku spozna, da ta srečen in hvaležen odnos ne sovpada s tistim, kar ji svetujejo: “Pomislimo na to, kaj se dogaja po svetu in bodimo veseli, da smo se skrili!” Ta pristop lahko uspe le, če obstaja nekdo, ki ima hujše preizkušnje od nas.
Preberite še:
4 stvari, ki jih lahko poveste Bogu, če se v karanteni počutite osamljeni
Odkriti srečo
Ana meni, da je trpeti pogumno in častno, a če ne pogledaš resničnosti, to ni pravilen odnos. Pravo razpoloženje je navdušenje: človek mora “znova odkriti srečo v sebi in v Bogu. Pomisli na lepoto, ki je še vedno v tebi in okoli tebe. Bodi srečen!”
Vizija in hrepenenje po najboljšem, dobrem in lepem je tisto, kar nas bo osrečilo. Potem smo lahko podpora drugim, saj “kdor je srečen, lahko osreči druge. Kdor ne izgubi poguma ali samozavesti, ne bo nikoli umrl v nesreči.”
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila španska izdaja Aleteie. Prevedel in priredil Tomaž Kavčič.
Preberite še:
6 otrok in šolanje od doma: Včasih si zaželim, da bi mi prišla pomagat Mary Poppins
Preberite še:
Predlogi za babice in dedke, kako se povezati z vnuki v času izolacije
Preberite še:
Ker je pomagal sotekmovalcu, je iz rok izpustil zmago
