Letošnji postni čas je nekaj povsem drugačnega, kot smo vajeni, in tako bo tudi na veliko noč. Zaradi trenutnih razmer, starši v družini med drugim prevzemajo tudi vlogo kateheta. Praznik velike noči odpira nekatere zahtevnejše teme, kot so Jezusovo trpljenje, smrt in vstajenje, za katere starši pogosto ne vedo, kako o njih spregovoriti z mlajšimi otroki.
V sodelovanju s sestro Darjano Toman, ravnateljico Akademije Mericianum in odgovorno za Katehezo Dobrega pastirja v Sloveniji, smo pripravili nekaj konkretnih navodil za starše, kako praznik velike noči približati otrokom. Pomembno je predvsem to, da o Jezusovem trpljenju in smrti vedno govorimo v kontekstu vstajenja. To je namreč čudoviti dogodek, ki ga praznujemo na veliko noč.
Preberite še:
Kako vsak dan lahko postane velika noč
Vstopili smo v veliki teden. Kako se na veliko noč pripravimo doma, če imamo malčke oziroma še predšolske otroke?
S predšolskim otrokom se lahko na veliko noč pripravimo s premišljevanjem nekaterih Jezusovih prilik in izbranih velikonočnih dogodkov. Začnemo s priliko o Dobrem pastirju, nadaljujemo s priliko o pšeničnem zrnu, se ustavimo pri pripovedi o zadnji večerji, nato le omenimo Jezusovo smrt, ki jo takoj povežemo s pripovedjo o vstajenju, ki ga obhajamo s slavjem luči.
Tu je nekaj smernic za razmišljanje ob priliki o Dobrem pastirju.
1. Začnemo s kratkim uvodom, kot npr.: ko je Jezus živel na zemlji, so se ljudje pogosto spraševali, kdo je ta človek. Nekega dne, ko je bilo v Jeruzalemu veliko ljudi, je Jezus rekel: “Jaz sem Dobri pastir.” Jezus ni katerikoli pastir. Sveto pismo pravi, da je “Dobri pastir.” Poslušajmo, kaj piše v Svetem pismu.
2. Iz Svetega pisma preberemo priliko zapisano v 10. poglavju Janezovega evangelija. Izberemo samo vrstice 3 in 4, potem 10b (drugi del stavka) in 11 ter 14 do 16. To je izbor, ki je primeren za otroke do 6. leta.
3. Potem ko smo prebrali in bili nekaj trenutkov v tišini, vprašamo, kaj smo slišali. Otroci lahko ponovijo besede ali stavke, ki so jih slišali. S previdnimi vprašanji jim pomagamo razmišljati, tako da odkrijejo, kdo kliče, kako kliče, kaj delajo ovce, kako to, da ovce sledijo Dobremu pastirju, kako poznajo Dobrega pastirja, kaj vse Dobri pastir dela zanje, …? Nazadnje se še vprašajmo, zakaj Dobri pastir vse to dela za svoje ovce. In končamo z odprtimi vprašanji, ki ne pričakujejo odgovora: le kdo so te srečne ovce, ki jih ima Dobri pastir tako rad in pozna vsako od njih? So te ovce nekaj posebnega? Le kdo bi lahko bile?
4. Zelo pomembno je, da prilike otrokom ne razlagamo, da jim ne povemo, kdo je Dobri pastir in kdo so ovce. Pustimo otrokom, da raziskujejo sami, ko jih povabimo, da to, kar so slišali, narišejo. Priliko lahko beremo skupaj tudi naslednje dni, da lahko otroci vedno znova poslušajo to Božjo besedo, se ob njej pogovarjajo in svoje dojemanje izražajo v risbah. Odkrili bomo, kako otroci prodirajo vse globlje v to skrivnost odnosa ljubezni in da se od njih lahko učimo tudi mi.
Preberite še:
“Slišala nisem nič drugega razen Jezusa, ki mi govori: ‘Pridi, greva!'”
Preberite še:
7 nasvetov, kako z otroki govoriti o trpljenju
Kako otroku spregovoriti o Jezusovem trpljenju in smrti?
O Jezusovem trpljenju in smrti vedno govorimo v kontekstu vstajenja. Osredotočimo se na poročila o zadnji večerji, o praznem grobu in na praznovanje slavja luči. Izbrana besedila beremo otrokom neposredno iz Svetega pisma.
Smernice za razmišljanje ob dogodku zadnje večerje. Dobro je, da otroci pred tem že poznajo priliko o Dobrem pastirju.
1. Otrokom v uvodu povemo, da je Jezus vedel, da bo umrl, da bo vstal od mrtvih in šel k Očetu. Toda iskal je način, kako bi lahko ostal z nami, z vsakim od nas. Jezus je vsako leto šel v Jeruzalem na velikonočno praznovanje. Praznovanje je bila večerja s posebnimi jedili in molitvami. Apostoli so dobro poznali to praznovanje. Ko je Jezus zadnjikrat obhajal to večerjo z apostoli, je dodal še posebne besede, ki jih še nikoli ni nihče izrekel. Te besede je izrekel nad kruhom in vinom.
2. Zdaj povabimo k umiritvi in pozornemu poslušanju Božje besede. Potem ko prižgemo svečo, preberemo izbrane odlomke iz Svetega pisma. Začnemo z Lukovim evangelijem 22. poglavje, od 7. do 13. vrstice, in nadaljujejo z Markovim evangelijem 14. poglavje, 17. vrstica in od 22. do 26. vrstice.
3. Po branju in trenutku tišine se vprašamo, kaj smo slišali, potem skupaj obnovimo dogodek, kjer lahko pojasnimo, da so praznovali veliko noč, da so vsi poznali to praznovanje že od otroštva in so gotovo vse molitve že znali na pamet.
Toda v nekem trenutku praznovanja je Jezus storil nekaj posebnega? Kaj je naredil? V roke je vzel kruh in rekel besede, ki jih apostoli niso še nikoli slišali. Kaj je rekel? Odgovor lahko ponovno preberemo: “Vzemite in jejte od tega vsi, to je moje telo, ki se daje za vas,” in dal jim je kruh. In kaj se je zgodilo po tem? Spet preberemo: “Vzemite in pijte iz njega vsi, to je kelih moje krvi,” in dal jim je kelih. Smo mi že kdaj slišali te Jezusove besede? Kje smo jih slišali? Predstavljajmo si Jezusove prijatelje, ko so te besede prvič slišali in jih niso dobro razumeli, ker so bile nove in drugačne. Ali je Jezus v tistem trenutku mislil samo na svoje prijatelje, ki so bili takrat z njim? … To, kar je Jezus rekel, je namenjeno tudi nam in vsem ljudem na svetu. Jezus je dal samega sebe za nas. On ostaja z nami in z ljudmi vseh časov. Sveto pismo pravi, da so na koncu praznovanja zapeli zahvalno pesem in odšli na Oljsko goro, ki je blizu Jeruzalema. Jezusa so tam prijeli in naslednji dan je umrl na križu. Vemo pa tudi, da je po smrti vstal v novo življenje, da živi. Jezus je vstal od mrtvih in ne bo nikoli več umrl. Zdaj je Jezus med nami navzoč pri maši v kruhu in vinu, v evharistiji.
4. Na koncu lahko vse povabimo, da Jezusu rečemo, kar v tem trenutku nosimo v srcu. Lahko tudi zapojemo primerno pesem, vsekakor pa otroke povabimo, da narišejo to, o čemer smo se pogovarjali. V stanovanju lahko na posebnem mestu pogrnemo prt, nanj položimo steklen krožnik in kozarec, kar nas bo spominjalo na kelih in pateno pri maši.
Preberite še:
Kako otroke vzgajati za ta svet?
Preberite še:
“Kako naj predam sporočilo Božje besede otrokom, če je tudi sama ne razumem najbolje”
Kako otroci razumejo besedo vstajenje in kako jim starši lahko pojasnijo to velikonočno skrivnost?
Velikonočna skrivnost presega človeško razumevanje. Da bi Jezus ljudem tistega časa in nam nekoliko približal skrivnost smrti in življenja, je uporabil priliko o pšeničnem zrnu, kjer pravi: “Če pšenično zrno ne pade v zemljo in ne umre, ostane sámo; če pa umre, obrodi obilo sadu” (Jn 12,24).
Za pogovor o tej temi je dobro, če z otroki vsaj nekaj dni prej v vodo posejemo pšenico, da bo viden vsaj kalček, če še ne koreninica, ko bomo začeli pogovor o tej priliki. Še bolje je, če pšenico posejemo v zemljo v dveh ali treh zaporednih tednih, da lahko z otroki opazujemo proces rasti in “praznjenja” pšeničnega zrna.
Smernice za pogovor z otroki
1. V uvodu otrokom povemo, da se bomo pogovarjali o tem, kaj nam je Jezus želel povedati s priliko o pšeničnem zrnu.
2. Povabimo otroke k umiritvi telesa in pozornemu poslušanju. Potem preberemo priliko iz Svetega pisma. Po branju si vzamemo trenutek časa, da besedilo v otroku zazveni in nato vprašamo, kaj smo slišali. Prisluhnemo odgovorom.
3. Sledi opazovanje kalečih pšeničnih zrn in premišljevanje, ki ga vodimo s pomočjo vprašanj in komentarja:
Kaj se je zgodilo z zrni pšenice, ki smo jo posejali?… (pogovor) Seme je umrlo. A je zares umrlo? Vsa moč, ki je bila v pšeničnem zrnu (semenu) postane rastlina. Seme je res umrlo, toda ta smrt pomeni preobrazbo, ker je vse, kar je bilo v zrnu zdaj v rastlini, ki bo imela klas in v njem polno zrn. Če tega majhnega zrna ne bi položili v zemljo, bi življenje, ki je v njem, ostalo v njem in bilo bi eno samo pšenično zrno. Toda če umre v zemlji, obrodi obilje takšnih zrn. Življenje se pomnoži. Tako se je zgodilo z Jezusom. Umrl je. Njegovo življenje se je spremenilo v vstajenjsko življenje. Moral je umreti, da bi prinesel veličastni sad vstajenja. Tudi mi smo vključeni v Jezusovo vstajenje. Ko umrjemo, prejmemo Jezusovo vstajenjsko življenje. Ta čudovit dogodek praznujemo na veliko noč.
4. Potem povabimo otroke, če bi radi Jezusu kaj povedali. Besede, ki jih izreče otrok ali mi, so molitev, ki jo lahko zaključimo z vabilom, naj narišejo, kar so slišali, še naprej vlažijo posejana pšenična zrna in opazujejo, kaj se z njimi dogaja.
Preberite še:
Kako otroke navdušiti za svetost?
Preberite še:
Na koncu maše vselej pove šalo: “Ne odhajajte iz cerkve, kot da smo imeli sedmino”
Preberite še:
“Vse mame v župniji so boljše katehistinje kot jaz”
