Vprašanje bralke:
Sprašujem se, zakaj Bog dopušča epidemijo virusa, da ljudje trpijo, posebej prizadeti so že tako bolni in ostareli. Kakšno je vaše mnenje? Klara
Preberite še:
Takšno je življenje v gospodinjstvu z obolelim za koronavirusom
Odgovarja: Anton Jamnik, ljubljanski pomožni škof
Spoštovana gospa Klara, ker je v zadnjih dnevih in tednih več časa za molitev in branje, sem iz knjige, ki jo prebiram, izpisal misel: “Kup kamenja preneha biti samo kup kamenja v trenutku, ko ga pogleda nekdo, ki nosi v duhu podobo katedrale!” (Antoine de Saint-Exupery).
Kako torej gledamo na “ta kup kamenja – epidemijo koronavirusa”. Ali nosimo v sebi podobo katedrale, ali pa še povečujemo kaotičnost? Ali dovolimo in sprejmemo, da nas navdihne neskončni Arhitekt, Stvarnik katedrale planeta Zemlja in neskončnih galaksij, ki nas je v težko razumljivih skrivnostih velikega tedna odrešil po trpljenju in vstajenju svojega Sina Jezusa Kristusa? Bomo v življenju “gradili katedralo” iskrenosti in pozornosti do bližnjih in sebe, ali pa bomo ustvarjali še večjo zmedo in raztreščenost bivanja?
Preberite še:
10 sprememb, ki jih zaradi pandemije že opažamo
Vsa vprašanja, še posebej najtežja, ki prihajajo iz sveta okoli nas – in ta so zdaj v času epidemije popolnoma blizu, – so vedno vprašanja o nas samih. Sam upam, da se v biti vsakega človeka vendarle skriva bivanjska želja, da bi “gradil katedralo”, pa naj bodo razvaline življenja še tako kaotične, v osebnem življenju ali v svetovni zgodovini. Ostati v kaosu je veliko lažje, ampak samouničujoče; odločiti se za kozmos – torej “katedralo življenja” – pa je težja pot, vendar prinaša upanje, srečo in svobodo bivanja …
Ob “Zakaj Bog dopušča epidemijo koronavirusa” v takšnih izjemno težkih okoliščinah, ko so posebej prizadeti bolni in ostareli in ko čutimo, da tega nikakor ni mogoče spremeniti (lahko se samo ublaži), se vam postavljata vprašanje in naloga, da premislite in izkusite, kako kristjan lahko sprejme tako nedoumljivost življenja. Tega po naših pričakovanjih naj ne bi bilo, a hkrati vidimo, da se ne more izbrisati s sveta.
Zakaj Bog dopušča toliko trpljenja, posebej še najbolj šibkih, nedolžnih, otrok … Zakaj koronavirus? Gospa Klara, iskreno vam želim povedati, da na vaše vprašanje ne znam odgovoriti, saj je ob vseh upravičenih in smiselnih delnih odgovorih slednjič to vprašanje, na katero se ne da odgovoriti in se nam izmika v neoprijemljivo skrivnost, ki je sam Bog. Upajoče sprejemanje lastnega trpljenja je le določen način, s katerim Boga ljubeče sprejemamo in ljubimo, saj ga ne moremo doumeti.
Preberite še:
Zakaj obstaja trpljenje?
Končno pa je človek bitje, ki z duhom in srcem ne more biti zadovoljen le s stvarmi, ki jih lahko razume in spozna, pa naj so še tako lepe in čudovite. Človek neubranljivo pride do tega, da se Boga ne more doumeti, če le o tem poskuša razmišljati. Ostaja vprašanje, ali zmore človek neverjetno moč take ljubezni, ki je prepričana o tem, da je ljubezen do nedoumljivega Boga resnična in slednjič edina človekova sreča? To moč lahko izpopolni ob trpljenju na svetu, seveda le s pomočjo, ki zopet prihaja od Boga.
Ob tem torej lahko samo molimo in prosimo za največjo milost, ki jo lahko prejmemo kot Božji dar, namreč da bi v srcu spoznavali, ljubili in v življenju uresničevali spodbudo apostola Pavla: “Prav tako tudi Duh prihaja na pomoč naši slabotnosti … in sam Duh posreduje za nas z neizrekljivimi vzdihi … Sicer pa vemo, da njim, ki ljubijo Boga, vse pripomore k dobremu, namreč njim, ki so bili poklicani po njegovem načrtu … Kaj bomo torej rekli k vsemu temu? Če je Bog za nas, kdo je zoper nas?” (Rim 8,26.28.31).
Prispevek je bil najprej objavljen v tedniku Družina, letnik 69, številka 13.
Preberite še:
“Vedno je vedel, kaj mladi potrebujejo, zanje je dal vse”
Preberite še:
Končno imam čas za branje! Toda kaj brati, ko so knjižnice zaprte?
Preberite še:
Kako naj se znebim strahu, da bom za vedno ostal sam
