Gašper Otrin vodi vzgojno skupino v želimeljskem dijaškem domu in Majcnov dom duhovnih vaj. Predvsem pa želi biti z mladimi in za mlade. V njihovih stiskah, strahovih, navdušenju in veselju.
Gašper, ne prihajate iz tradicionalno verne družine. A vseeno ste ministrirali, bili skavt, animator. Vmes pa ste se od Cerkve nekoliko oddaljili. Kaj se je dogajalo?
Pri nas doma res ni bilo verskih publikacij, stari starši pa so verni. To mi je dalo veliko. Stari oče je bil direktor nekega podjetja. Živel je v časih, ko vere javno nisi mogel izražati. Zato so morali moj oče in njegova družina te stvari početi precej na skrivaj. Moja teta je na primer prejela birmo skrivoma, v neki sobi. Stari oče ni bil proti veri, ampak “zraven” pa tudi ni bil. Na večer življenja se je spreobrnil in prejel zakramente, za kar je stara mama molila vse življenje.
Preberite še:
5 ključev do dobre vzgoje in izobrazbe po nasvetu svetega Janeza Boska
Jaz sem moral hoditi k maši, ker sem potreboval listek. Včasih smo šli k maši skupaj, predvsem z očetom. Pogrešal sem to, da bi hodili skupaj kot družina. Zato danes toliko bolj cenim, ko k maši pride vsa družina. Sicer je otrok razdvojen. Starši po eni strani otroka silijo, naj gre v cerkev, po drugi strani pa tega sami ne prakticirajo. Takšna dvojnost ne prinaša sadov.
Preberite še:
To je himna, ki bo odmevala na letošnjih oratorijih
V katero smer se je vaše življenje zasukalo na srednji zdravstveni šoli?
Dobil sem novo družbo. Hodili smo v lokal, kjer so vrteli balkansko glasbo. To je bil čas, ko so bile subkulture glede na poslušanje glasbe zelo polarizirane na “skinheade”, “čefurje”, “skaterje”, “raverje”. Večina sošolcev je bila s Fužin in Novih Jarš, tako da sem bil del “čefurske” subkulture. (smeh) Balkanska glasba mi je bila blizu tudi zato, ker je moj stari oče Hrvat. Tako da zame jezik ni bil težava. Petkove in sobotne večere sem tako preživljal s to družbo.
Hodili smo na zabave in včasih bežali pred skini, na primer na Trubarjevi ulici. Vedeli smo, da so tam, ampak smo šli nalašč mimo, pripravljeni na beg. Ker sem bil športnik, karateist, hitre noge niso bile vprašljive. Poslušal sem skupine Luna, Colonia, Ceco, nosil čevlje Yellow Cab …
Vmes ste še vedno ostali povezani z župnijsko mladinsko skupino. Kje se je zgodila prelomnica?
V tretjem letniku srednje šole, ko sem se udeležil šole za animatorje. Po nekem milostnem trenutku sem začutil, kaj želi od mene Bog. Prejel sem obhajilo kot že stokrat prej, ko se nisem poglabljal v to, kaj prejemam. Tedaj pa sem začutil močno navzočnost Jezusa v mojem življenju prek evharistije. Po tistem se je moje življenje začelo spreminjati. Bistveno več časa sem preživel v župniji. A nisem znal še prav brati znamenj o tem, kaj Bog želi od mene.
Preberite še:
Župnik Martin: “Sveta maša je vodnjak, ki nas odžeja”
Vodil sem neko skupino animatorjev. Pod roke mi je prišla knjiga o donu Bosku. Prebral sem jo na dah. Ugotovil sem, da je prav to tisto, kar sem iskal. Košček sestavljanke, ki mi je manjkal. Prej nisem imel pojma, kdo je don Bosko in kdo so salezijanci. Na kraj pameti mi ni padlo, da bi razmišljal o duhovništvu ali redovništvu.
Preberite še:
Bil je v hišnem priporu, bežal pred ognjeno reko, a se je kot Lisjak vselej izvil
So vam res doma nekoč rekli, da je najbolje, da bi si v cerkev nesli kar posteljo?
Da, rekel sem, da grem spet v župnišče, in mama mi je to dejansko rekla. Od skoraj nične dejavnosti v župniji sem prišel do tega, da sem z animatorji hodil k maši tudi med tednom. To mi je postalo domače. Doma niso imeli zadržkov ali bili proti. Videli so, da se v teh krogih dobro počutim, da me gradijo osebnostno. Začutili so, da je to dobro. Začel sem raziskovati vzgojne, pedagoške teme, hoditi na seminarje.
Kako je Gašper postal salezijanec?
V dijaškem domu vodite vzgojno skupino. Prve, druge letnike ter maturante. Česa je najstnike strah?
Stiske so zelo različne. Statistike pravijo, da se mladi v Sloveniji počutijo zelo zdrave. Po drugi strani pa opažajo, da anksioznost skokovito raste. Raste število terapevtov, starši, čeprav ne pravim, da so slabi, pogosto ne vedo, kako odgovoriti na izziv odraščanja.
Ogromno je prikritih anksioznosti – srečujem se z duševnimi stiskami, samopoškodovanjem, depresijami, motnjami, ki se blažijo z uporabo mehkih drog. S tem smo imeli opraviti tudi v naši ustanovi. Vidimo, da je to res problem. Številni nočejo govoriti o tem, nimajo moči. Imamo veliko oblik pomoči, svetovalna služba je na voljo praktično ves čas, vzgojitelji so zelo dostopni, prihajajo predavatelji, a se s to potjo dijaki težko soočijo. Lažje jim je vztrajati v stiski.
Preberite še:
Ker je bil v cerkvi žalosten in osamljen, je svoje župljane kar natisnil
Se bojijo prihodnosti?
Da. Mladi so zelo nezaupljivi do političnega sistema. Ne vedo, kaj bodo počeli v prihodnosti. Polovica ali celo tri četrtine maturantov nima jasne vizije, kam in kako naprej. Pri okrog 19 letih nimajo definiranih prioritet. Na fakultete prihajajo starši in se zanimajo, kako bo poskrbljeno za bodoče bruce.
Ravnatelj, ki ni ravno skladen s stereotipi, a zna biti tudi siten 😉
[protected-iframe id=”70b37366439a19bcaaa5223c0a4671ca-133580111-130922336″ info=”https://www.facebook.com/plugins/video.php?href=https%3A%2F%2Fwww.facebook.com%2FAleteiaSI%2Fvideos%2F206523300726764%2F&show_text=0&width=560″ width=”560″ height=”314″ frameborder=”0″ style=”border:none;overflow:hidden” scrolling=”no”]
Kako salezijanci prihajate naproti najstnikom?
Salezijanci smo se na državni ravni letos že pogovarjali o tem, kako mladim priti naproti. Povabili smo tudi strokovnjake. Biti med mladimi pomeni, da jih poslušaš, jim daš prostor, da se izrazijo, da se lahko pogovorijo na štiri oči. Govorimo o osebnem spremljanju – kje so, kam gredo, kaj si želijo. Pastorala je postala zelo individualizirana.
Preberite še:
Brezplačen dostop do molitvene revije Magnificat
Včasih je bila pač ena ura verouka ustrezna za vse. Danes je toliko različnih talentov, ki jih mladi lahko izrazijo in smejo izraziti, da to ni mogoče. To po drugi strani daje veliko odgovornost – sami postanejo sovzgojitelji, vodje oratorijev, programov. To je v Slovenijo prinesel oratorij. Ta je v mnogih župnijah edini magnet, ki jih drži v Cerkvi. Šport je močno orodje, ki ga v Sloveniji še nismo dovolj izkoristili. Kaj lahko še napravimo, da podajanje vere ne bo tako šolsko? To je ključno vprašanje.
Kje je najlažje, najbolj vabljivo mesto, da “zabluzijo”?
Seveda ne moremo mimo družabnih omrežij in sodobnih medijev. Porast individualizma je ogromen. Druženja je manj, igrišča so prazna. Pred kratkim je prišel do mene dijak in povedal, da je med koncem tedna na telefonu preživel šest ali sedem ur na dan. Slovenska statistika pa je v nebo vpijoča: mladina pred ekrani preživi povprečno 4,58 ure na dan. Torej, od poslušanja glasbe do igranja igric in družabnih omrežij. To je čas, ko si v odnosu z zaslonom.
Opažam, da imajo z običajnimi odnosi težave številni mladi. V mislih imam na primer pogovor, izražanje, socialni stik. Nekaterih stvari, na primer, da jim gre nekdo na živce ali jim veliko pomeni, jim ni težko izraziti virtualno. Izreči na štiri oči pa tega ne morejo.
Preberite še:
10 nasvetov, kako otroka šolati doma v času izolacije
Z objav na vaših družabnih omrežjih je videti, da se jim vsekakor znate približati. Kakšna parafraza Jezusovih besed “Če ne postanete kakor otroci” bi lahko veljala za najstnike?
Dijaki mi pogosto rečejo, da sem še bolj “odbit” kot oni sami. (smeh) Tak sem, da mi z njimi ni težko uganjati norčij. To ne pomeni, da sem tak kot oni, ampak da se z njimi počutim sproščeno in spontano, da mi je z njimi “fajn”.
V Cerkvi pogosto občutim togost, nedostopnost, zadrgnjenost, zakrknjenost, zadržanost v oblikah dela, ki jih imajo duhovniki in pastoralni delavci. Navado imam, da na koncu maše vselej povem šalo. Hej, imeli smo se fino, družili smo se z Jezusom. Ne odhajajte ven iz cerkve, kot da smo imeli sedmino.
Mladim se je treba približati ne le z odnosom, ampak tudi z vsebino. Ko mladi začutijo, da si jim blizu, te začnejo spraševati globlja vprašanja, tudi o Bogu in veri. Moja pisarna je vseskozi odprta. Nobeno vprašanje ni neumno. Zastavljajo mi vprašanja, ki jih svojemu župniku niti slučajno ne bi. Ker je pogosto daleč stran od njih.
Preberite še:
Župnik Martin je šel na duhovne vaje v “štalo”. Kaj se je tam naučil?
Kaj vse počnete skupaj?
Streljamo se s pištolami s penastimi naboji, igramo se igre, športamo … Fantom manjkajo fantovske stvari, pri katerih pride na plano moški značaj. Da se vzgojitelj z njimi sprosti, znajo zelo ceniti. Potem je do njih lažje priti tudi s kakimi zahtevnejšimi vsebinami.
Že don Bosko je rekel, da je vzgoja stvar srca in razuma. Vedeti je treba, kdaj je čas za igro in kdaj za druge stvari. Pravila morajo biti postavljena zelo jasno: kdaj je čas za tišino, učne ure, molitev, prosti čas in drugo.
Preberite še:
Iz obupa v upanje. Nicky je veljal za brezupen primer, nato pa …
Preberite še:
Ker je bil v cerkvi žalosten in osamljen, je svoje župljane kar natisnil
Preberite še:
Preveč ljubeči starši. Je to sploh mogoče?
