Štiri dni pred poroko najmlajšega sina je Aleša Čerina konec lanskega avgusta doletela težka diagnoza: akutna levkemija. Življenje moža, očeta štirih otrok in dedka, sodelavca Družine in Življenja, predavatelja, podjetnika, skavta, blogerja in farmacevta se je obrnilo na glavo. V sredini januarja se je njegovo bolnišnično zdravljenje uspešno končalo – levkemija je zdaj v remisiji (znaki bolezni so odsotni) in Aleš je z nami delil nekaj dragocenih spoznanj, ki mu jih je prinesla preizkušnja.
Preberite še:
V šoli raka
Kakšno je bilo soočenje s hudo boleznijo?
Znakom, ki so se kazali kot navadna viroza, najprej nisem posvečal posebne pozornosti. Po sedmih dneh odlašanja sem vendarle odšel k zdravnici, ki me je poslala na infekcijsko kliniko, kjer so ugotovili akutno levkemijo. Takoj so me odpeljali v klinični center na hematologijo. Če ni zdravljena, lahko ta bolezen v enem mesecu privede do smrti, statistika preživetja je 40 odstotkov. Čeprav se nisem tako zelo slabo počutil, sem prišel v bolnišnico že v precej slabem stanju.
Seveda si šokiran, a že skoraj prvi hip sem v sebi začutil besede: “Gospod je moj pastir, nič mi ne manjka” (Ps 23,1). Dana mi je bila milost, da Bogu nisem nič očital. Poklical sem ženo Marinko in Benjamina Siterja. Oba sta bila pretresena, skoraj sem moral jaz njiju bolj tolažiti.
Preberite še:
Diagnoza rak le tri mesece po porodu: “Bolezen je prinesla več dobrega kot slabega”
Kaj vse je v vašem življenju z boleznijo obstalo?
Vse je obstalo. In sploh ni lahko, ko moraš stvari izpustiti iz rok: doma, v službi. Največja bolečina je bila gotovo sinova poroka, ki je res nisem hotel zamoriti. Sin se je nanjo skrbno pripravljal. Poklical sem ga k sebi v bolnišnico in mu rekel: “Boštjan, to mora biti vesel dogodek!” In res je bila čudovita skavtska poroka. Uredili so mi neposreden prenos prek kanala YouTube, da sem lahko dogajanje spremljal v živo, medtem ko so mi v žilo tekli trije citostatiki.
Preberite še:
Oče mora biti tudi zoprn, ker pri otrocih ne zbira všečkov
Obstalo je delo. V skupnosti Družina in Življenje (DiŽ) sem odgovoren za 220 zakonskih skupin, prav jeseni se ustanavljajo nove. Septembra smo imeli dogodek za voditeljske pare, oktobra bi morala z Marinko voditi seminar. Vse sem moral odpovedati. Odpoveš se tudi drobnim zadevam, ki zame sploh niso tako drobne: npr. orientacijski tek.
Preberite še:
Rak pri 23 letih: “Tako dobro, kot se počutim zdaj, se nisem nikoli prej”
Čeprav je rak vse pogostejša bolezen, ostaja tabu. Vi ste se zelo kmalu odločili, da o svoji bolezni javno spregovorite.
Odločil sem se, da se tega skrivanja ne grem. Da bom o svoji bolezni odkrito govoril. Poleg tega enostavno ne čutim, da je rak kakšna posebna bolezen. Rak ima na stotine obrazov. Nekateri živijo z njim in za to komaj vedo. Moja oblika je težka, a sem vseeno lahko med dvema terapijama bil toliko pri močeh, da sem šel na Ratitovec. Med kemoterapijo pa se je stanje drastično poslabšalo. Seveda so nekatere oblike raka grozljive, a tudi pri najtežjih oblikah se dogajajo čudeži in tudi zdravljenje je zelo napredovalo.
Ljudi je predvsem strah, kako naj se ob bolniku obnašajo, kaj naj rečejo. Nič ni treba reči, dovolj je, da prideš in si tiho ob bolniku.
Preberite še:
Dobitnica kresnika o mamini smrti in svoji bitki z rakom
Vse povprek slišimo same kritike zdravstvenega sistema in osebja, iz vaših zapisov pa je bilo o tem slišati same lepe stvari. Kako to?
Seveda ne morem soditi zdravstva kot celote, a ljubljanski oddelek za hematologijo je vrhunski v svetovnem merilu. Iz srca sem hvaležen, da je več generacij trdo delalo, da imamo na razpolago najsodobnejše načine zdravljenja in ekipo, ki je vrhunska, tako kar zadeva strokovnosti kot medčloveških odnosov. Ker je vodenje moje področje, sem lahko od blizu spremljal, kako se oddelek vodi, kako se ljudje med sabo dogovarjajo, kako ustvarjajo dobre odnose. Kot pacient sem dejansko čutil, da sem zanje središče sveta.
Na kateri točki ste se odločili, da zaupate zdravnikom?
Zdravnikom sem takoj zaupal. Seveda, ljudje ti pišejo vse mogoče. Da je kemoterapija sranje, da ti uničuje zdrave celice, da se je bolje zdraviti z alternativnimi metodami, recimo s sodo bikarbono in javorovim sirupom. Stari, daj tiho bodi! Ljudje se 20 let specialno ukvarjajo s hematologijo, ti pa si prebral en beden članek na internetu in zdaj veš, da bo tvojo bolezen ozdravila soda bikarbona. To je velik napuh, ki bi se ga morali rešiti.
Seveda je bila tudi moja prva misel ob odločanju, ali bi šel še na obsevanje glave, da si bom “malo prebral” na internetu. Kaj bom?! Strokovnih člankov ne razumem in jih ne znam niti dobro interpretirati. In če je prof. dr. Zver, predstojnik hematološkega oddelka, to zame priporočil, mu verjamem.
Na blogu ste v času zdravljenja napisali, da ste v šoli raka. Česa vas je bolezen naučila?
Med takšno boleznijo čutiš dih smrti na lastnem telesu in se nehaš obnašati, kot da je nekje daleč. Med zdravljenjem sem dvakrat doživel hudo sepso. Bil sem na robu smrti, čeprav se tega sploh nisem zavedal. Spal sem kot dojenček in le budnosti medicinskega tehnika sredi noči se imam zahvaliti, da se nisem zjutraj zbudil na oni strani nebeških vrat, še rahlo topel …
Po prvi sepsi me je res zadelo, da se tole tako zlahka zaključi s smrtjo. Nanjo sem se hotel pripraviti. Že pred prvo kemoterapijo me je Marinka spodbudila, naj grem k spovedi. V normalni situaciji bi gotovo vsaj en mesec odlašal. Takrat pa sem še isti večer poklical duhovnika. Spovedal sem se, prejel sveto obhajilo in bolniško maziljenje. Kakšno olajšanje! Verjamem, da če grem zdajle, bom šel naravnost h Gospodu.
Preberite še:
Na bolezen nismo nikoli dovolj pripravljeni
Preberite še:
Skrivnost, kako prenašati bolezen (in življenje) z veseljem
Gotovo je bolezen vplivala tudi na vaše odnose z bližnjimi?
Z ženo sva se po prvi sepsi ves teden pogovarjala, ali je med nama še kaj takega, kar bi morala razrešiti. Resnično hvaležen sem bil vsakič, ko me je prišla obiskat v klinični center. Hvaležen, da imava po 35 letih poroke tako lep odnos. Z otroki smo se zelo zbližali in se pogovarjali tudi zelo globoke stvari. Vsak pogovor bi bil lahko zadnji. V takšni situaciji otroci poslušajo, “mogoče pa le ima kaj povedati”. (smeh)
Ko pride težka bolezen, je res pomembno, da imaš z bližnjimi urejene odnose. Kako grozljivo je, če se mož in žena v bolniški sobi nimata kaj pogovarjati, če prihajata na obisk z nejevoljnim obrazom, če ne bi bilo dotika, stiska roke, pogleda v oči.
Menda je bila v bolnici vaša najpogostejša beseda hvala?
To je popotnica DiŽ-a, kjer smo zavestno začeli gojiti kulturo zahvaljevanja. S tem se poskušamo upirati kulturi samoumevnosti, po kateri nam vse pripada: žena, otroci, dom, čista voda in zrak … Nič od tega ti ne pripada! Vse je dar, za katerega moraš biti globoko hvaležen, vsak dan znova. S temi očmi sem opazoval tudi svet v bolnišnici in vse, kar se mi je dogajalo. Prav odločil sem se, da se bom sestram in zdravnikom zahvalil za vsako najmanjšo stvar.
Preberite še:
Molitev v zahvalo za ta dan
Kako se je spremenilo vaše duhovno življenje?
Za razliko od prej zdaj zlahka “tolčem” rožne vence. (smeh) Z Bogom se tudi pomenim bolj na “Ti”. “Ti si vsemogočen, pomagaj! Pošlji nekoga, da bo to zrihtal.” Veliko sem se obračal k Magdaleni Gornik in k sv. Šarbelu, ki je specialist za kritične primere.
Seveda so bili tudi trenutki, ko nisem mogel niti moliti. Na začetku kemoterapije sem dobil še vročino, vse me je bolelo, dali so mi močan analgetik. Tako sem bil zmeden, da sem se do sredine očenaša že izgubil. “Gospod, pomagaj!” To je bila vsa moja molitev. V posteljo sem si potegnil Sveto pismo in nanj položil roko. Da bi se istočasno, kot mi v žilo tečejo zdravila, vame pretakal tudi Sveti Duh.
Preberite še:
“Od trenutkov v bolnišnici veliko bolj cenim vsakdanje malenkosti”
Prijatelji in sodelavci iz DiŽ-a, sožupljani in mnogi drugi so sprožili obsežno molitveno akcijo.
Bogu hvala za Družino in Življenje, za te naše pare. Kolegi so res pošteno zagnali “molilni stroj”. Dobil sem na milijone sms-ov, mailov, sploh nisem več mogel na vse odgovoriti. Moja skupina mož se je dobivala posebej zato, da je eno uro na kolenih molila zame pred Najsvetejšim, otroci in njihovi sozakonci so peš v molitvi romali na Brezje. Veste, koliko mi je to pomenilo! In kako pomembno je bilo to tudi zanje. Vsak molivec se je v molitvi malo približal Bogu, vera se mu je malo povečala. Tudi sam vsak dan molim za vse te molivce in prosim Boga, naj bodo deležni poštenega tuša Božje milosti.
V naši župniji Štepanja vas mašo lahko vsak spremlja po internetu, zato sem bil lahko tudi v bolnišnici vsak dan pri maši. Hčerka pa mi je skoraj vsak dan po maši prinesla sveto obhajilo, od nadškofa je dobila dovoljenje. Zelo sem ji hvaležen. Tudi za vsakodnevne molitve žene, hčerke, zeta in vnukov. Moj župnik, ki je tudi organiziral molitve zame, daroval maše … me je večkrat pozdravil: “Aleš, če poslušaš, te lepo pozdravljamo.” Župnijsko občestvo, ki moli za svojega brata v stiski. Kakšna moč je to! Včasih mi je bilo kar malo nerodno. Kaj samo zame molijo, saj ima še kdo v fari kakšno bolezen?! (smeh)
Verjamete, da je molitev naredila čudež in pripomogla k vaši ozdravitvi?
Seveda. Težko sicer ocenim, kdo se je bolj potrudil: Magdalena Gornik ali sv. Šarbel. (smeh) Menda so tudi citostatiki nekaj imeli pri vsem skupaj. Po uradni cerkveni definiciji najbrž ne veljam ravno za čudežno ozdravljenega. Verjamem pa, da je bila pri vsem mojem zdravljenju vedno prisotna Božja milost. Zdravnik, ki je videl Sveto pismo na moji omarici, me je malo provociral, kdo je bolj zaslužen za moje zdravljenje: on ali Bog. “Vi ste del Božje ekipe,” sem mu z veseljem zagotovil.
Prispevek je bil v celoti objavljen v tedniku Družina, letnik 69, številka 6.
Preberite še:
“Želela sem, da bi me imeli radi, da bi mi povedali, da sem dobra, da sem vredna”
Preberite še:
Penelope Cruz se spominja dne, ko je mati Terezija spremenila njeno življenje
Preberite še:
Zakonca, ki navdušujeta s svojo zgodbo z 9 otroki na zemlji in 5 v nebesih
