Kristjani smo poklicani k prizadevanju za popolnost, včasih pa nam želja po njej prepreči srečno in uspešno življenje. Dvom, strah pred porazom in obsedenost s podrobnostmi lahko postanejo ovire na poti do cilja. Francoski psihiater Frédéric Fanget nam ponuja nekaj preprostih nasvetov, ki jih perfekcionisti lahko uporabite v vsakdanjem življenju.
Preberite še:
Alternativa perfekcionizmu
Kaj je perfekcionizem?
Ali je globoko v vas glas, ki vam vedno šepeta “več”, “bolje”, “narediti moraš še malo več”? To je vzgib, ki vas motivira, vam pomaga vztrajati in vam celo pomaga na poti do uspeha. Kadar pa ga spustimo z vajeti, lahko postane tudi škodljiv in vodi v anksioznost in pasivnost.
Ta vrsta perfekcionizma je značilna za posameznike, ki ne morejo uživati ob svojem uspehu in svoj trud vedno vlagajo v še zahtevnejše projekte. Perfekcionisti živijo v stalnem stresu. Strah pred porazom v njih zbuja pretirano natančnost in ovira njihovo sposobnost, da bi si v življenju znali postaviti prioritete, zaradi česar izgubijo neverjetno veliko časa za podrobnosti.
Preberite še:
Anksioznost, zloraba, bes, misel na samomor: “Iskala sem varnost”
Navadno je perfekcionizem nezdrav odziv na anksioznost. Takšen človek je žrtev svojega stalnega “ja, ampak …”. Težko sprejme, da je kaj storil dobro in da se lahko njemu zgodi kaj dobrega. Takoj ko se to zgodi, doda svoj “ampak”, kar vodi v naštevanje možnih napak in slabosti.
Ena od mojih pacientk je preštela, da uporablja “ja, ampak” več kot 35-krat na dan! Spodbudil sem jo, naj se ustavi po “ja” in okuša pozitivna čustva, ki jih občuti, ko dobro govori o sebi, in naj ne podcenjuje svojega uspeha. Ta dodatni “ampak” spodkopava samospoštovanje in perfekcionista spodbuja, da dela še več. Takšne osebe se morajo naučiti biti zadovoljne s tem, da nekaj naredijo dobro; zadovoljne z “ja”, ne da bi se ves čas trudile za popolnost.
Preberite še:
Nihče ni popoln. Kako premagati perfekcionizem v zakonu?
Bi se vsi morali paziti perfekcionizma?
Občutek perfekcionizma enakovredno zadeva moške in ženske, še posebej ko gre za njihovo kariero. Želja po tem, da bi zadovoljili nadrejene, da bi napredovali ali zaslužili več denarja, lahko vodi v stalni stres, nespečnost in razdraženost, kar vpliva tudi na družinsko življenje. Občasno stres lahko vodi v izgorelost. Ta zahtevna lastnost se lahko odraža tudi pri razvedrilu, še posebej v športu, kjer dosežek izpodrine zadovoljstvo in sprostitev.
Perfekcionizem spodbujajo trije dejavniki, in sicer navadno že od zgodnjega otroštva. Prvi ustreza tistemu osebnostnemu tipu, ki – pogosto napačno – verjame, da od njega pričakujejo odlične rezultate. Drugi temelji v posnemanju – ko je eden ali pa sta kar oba starša perfekcionista. Tretji dejavnik pa izhaja iz situacije, ko mora otrok postati zaščitnik svojih staršev. V primeru zakonskih ali družinskih težav otrok postane ubogljiv in odgovoren, da ne bi še povečal težav odraslih.
Preberite še:
Kaj storiti, ko vzgoja vnaša razdor med zakonca?
Vse to je plod okolja, pa vendar vsi sorojenci niso perfekcionisti …
Temu lahko prištejemo še družbene dejavnike, ki sicer niso izvor perfekcionizma, so pa plodna zemlja za to, da se ta razraste. Sem spada šola in njena neprestana mantra: “Še bolj se potrudi!” Naša družba ne dopušča napak – ustrezen je samo en popoln tip telesa, samo en sprejemljiv svetovni nazor, brezhibno in hitro izvrševanje profesionalnih nalog. Vsak posameznik mora biti uspešen tako na osebni kot na profesionalni ravni. Glede na osebnost, izobrazbo in družinsko ozadje smo vsi bolj ali manj občutljivi za te pritiske.
Kam sodijo delavni študentje?
Obstaja dobra in slaba vrsta perfekcionizma. Dober je takrat, ko nam pomaga doseči pomemben cilj. Predstavljajte si kirurga, ki površno operira, ali pilota, ki ne obvlada dobro inštrumentov za letenje. Dobra vrsta perfekcionizma je konstruktivna. Zaradi nje sem lahko postal zdravnik – na primer, ko sem si označeval in podčrtoval mnoge podrobnosti in si jih skušal zapomniti. Če pa bi to nepremišljeno nadaljeval pri drugih stvareh v svojem vsakdanjem življenju, bi to kaj hitro lahko postalo patološko. Ključ je torej v tem, da svoj občutek za perfekcionizem prilagodimo temu, kar v življenju želimo doseči.
Preberite še:
Pot v izgorelost: perfekcionizem, pretirana ustrežljivost, nezmožnost reči ne
Ali se perfekcionisti zavedajo, kdo so in kaj želijo?
Ne, in to je tragično. Ko se posameznik trudi za iluzijo popolnosti, to ni več on sam. Izgubi stik z resničnostjo, s svojimi željami in potrebami, konča pa se z izgubo občutka zavedanja. Perfekcionist tlači svoja čustva, skriva svoje skrbi in meje. Če želi nazaj svoj pravi jaz v najglobljem pomenu besede, mora dobiti nazaj ta občutek zavedanja. Človek sme občutiti utrujenost, razdraženost in stres. Človek lahko pokaže svojo šibkost in prosi za pomoč.
Kako lahko pomagamo otroku, ki ima prevelika pričakovanja in je pretiran perfekcionist?
Recite mu, naj pomisli na ljudi, ki jih spoštuje in niso popolni. Poudarite tudi to, da so napake pomemben del življenja, pogosto celo bolj kot uspeh. Izognite se temu, da bi iz napak delali tragedijo, in pokažite otroku, da so napake lahko tudi vir uspeha. Raje spodbujajte prizadevanje kot rezultate. Če so ocene dobre, pomagajte otroku, da bo doumel, da je dovolj, da snov prebere trikrat namesto desetkrat.
Pomembno je, da se otrok otrese potrebe po tem, da je 100-odstotno popoln. Izogibajte se tudi vsem oblikam sprostitve, kjer je pomemben “popoln nastop”. Ples, klavir, judo morajo ostati zabavni, namesto da postanejo nova tekma za nagrade in priznanja.
Preberite še:
Se vam zdi, da se po neuspehu ne morete pobrati? Poslušajte p. Anselma Grüna
Kako lahko postanemo manj zahtevni?
Kognitivno-vedenjska terapija je za perfekcioniste uspešna, ker so zelo zahtevni do sebe, od drugih pa nikoli ne pričakujejo toliko.
Kako se lahko znebimo pretiranega perfekcionizma in koliko časa to lahko traja?
To poteka zelo postopoma. Najprej je treba pregledati vsa področja, kjer se perfekcionizem kaže, nato pa izbrati eno področje, kjer želite znižati svoja pričakovanja. Toda bodite previdni: ne bi bilo realistično, da bi si popolnoma nehali prizadevati za popolnost. Znižanje pričakovanj je že velika zmaga, prvi udarec perfekcionizmu. Bolj boste sproščeni, bolj zadovoljni sami s seboj in bolj samozavestni.
In še zadnje opozorilo: izogibajte se “terapevtskemu perfekcionizmu”. Če boste dosegli četrtino cilja v šestih mesecih ali enem letu, je to lahko že več kot dovolj.
Torej se bo naše življenje izboljšalo, če bomo sprejeli svoje meje?
Ko perfekcionist želi, da bi vse opravil brezhibno, spregleda najpomembnejše. Moji pacienti morajo na list papirja zapisati vse svoje tedenske obveznosti. Potem jih vprašam, kateri so njihovi cilji; kaj bi obžalovali, da niso storili, če bi morali jutri umreti. Najpogostejši odgovori so, da bi poskrbeli za zakonca, otroke itd. Potem jih vprašam, koliko časa v enem tednu namenijo za te svoje prioritete. In prisiljeni so priznati, da ne naredijo absolutno ničesar za tisto, kar jim je pri srcu.
Perfekcionist se najprej loti neprijetnih nalog v življenju, zato mu ne ostane nič časa za njegove resnične cilje. Njegovo lastno življenje gre mimo njega. Ko to ugotovi, se zdi, kot bi ga zadel električni šok. Prava rešitev je v tem, da ima pred očmi svoje cilje in vlaga svoj čas v to, kar je zanj bistveno.
Avtorica prispevka je Stéphanie Combe.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Urška Vintar.
Preberite še:
Menedžer in oče 10 otrok: Včasih me kdo vpraša, kdaj sem se spreobrnil. V bistvu se še nisem
Preberite še:
Imejte se radi, poskrbite zase, ker drugi ne bodo
Preberite še:
Karel Gržan: Mnogi se počutijo sirote, ker morajo igrati odličnost
