Že 23 let na vodilnih položajih podjetij doma in v tujini, mož in oče 10 otrok, katehist v Neokatehumenski skupnosti. Vse to je Robert Vuga. Lahko si predstavljamo, da vseh teh vlog ni lahko usklajevati in se jim temeljito posvečati. Kako mu to uspeva?
Preberite še:
Neprecenljivi trenutki z očetom: “Žal mi je, da tega nisem počel že prej”
Nedavno sem prebrala, da je največji sovražnik dobrega vodje njegov ego. Ta ga spravlja v nevarnost, da se obda z ljudmi, ki mu samo kimajo, da izgubi stik s sodelavci, da jadra na rezultatih njihovega dela. Kako vi “krotite” svoj ego?
Mislim, da te življenje nauči in omehča. Gotovo sem imel na začetku manj občutka za soljudi, sodelavce. Pozneje prek dela, izkušenj človek vidi ne le rezultate svojega dela, ampak tudi napake, ki jih je naredil. Če se iz teh napak kaj naučiš, se spreminja tudi tvoj pristop do ljudi in način vodenja.
Po naravi sem tipičen kolerik, ampak sem to dobro ozavestil že pred mnogo leti. Nič ni slabega v tem, da je človek kolerik. Ta značaj ima tudi lastnosti, ki so pri vodenju nujne. Toda vzkipljivosti, jeze in drugih lastnosti kolerika si v službi v glavnem ne dovolim več. Ko sem bil mlajši, sem jih moral krotiti, zdaj pa se mi zdi, da je to že model delovanja, ker si raznoraznih izbruhov preprosto ne morem dovoliti, saj sicer ne bi mogel dosegati ciljev.
Da je pa moj značaj tak, dokazuje to, kako se odzivam doma. Doma ni te kontrole in se na konfliktne situacije odzivam precej drugače kot v službi.
So se torej doma na to morali navaditi?
Saj tudi oni niso ravno krotki mucki. Tudi oni imajo svoje značaje. 😀
Preberite še:
Uspešen poslovnež je zapustil vse in odšel v starodaven gorski samostan
V življenju, sploh pa na ključnejših položajih, pri odločanju nimamo vedno na izbiro odločitve, ki bi bila popolnoma v skladu z našo vestjo. Včasih je treba izbrati manjše zlo. Kaj vam takrat pomaga pri odločitvi?
Imam odlične sodelavce, zelo sem zadovoljen z njimi, veliko se posvetujemo. Toda na koncu, ko se moraš odločiti, ostaneš sam. Za odločitev si pristojen in zanjo odgovarjaš. Zato je treba stvari na koncu povedati odločno in zapeljati barko v izbrano smer.
Vse stvari poskušam delati po vesti. Mislim, da ni razloga, da bi bil nekdo v zasebnem življenju pošten, načelen, v poslu pa ne. Tudi v poslu gre. Včasih zaradi neke odločitve morda ne spiš, ker je težka in ima travmatične posledice, ne pa, ker bi bila v nasprotju s tvojo vestjo.
Marsikdaj katoličani tarnamo, da smo drugorazredni, da ne moremo doseči visokih položajev, če nismo “na liniji”. Vam uspeva. Zakaj je tako?
Razen enega komentarja v svoji karieri nisem nikoli čutil ovire, ker sem kristjan, pa so vsi vedeli, da imam veliko otrok in hodim v Cerkev. Večinoma sem čutil, da ljudje spoštujejo, da si to, kar si.
Kvečjemu sem čutil nelagodje, ko jaz nisem ravnal kot kristjan, ljudje pa so to opazili. Takrat sem pri ljudeh zaznal kakšno negativno čustvo. Sploh če ljudje vejo, da si katoličan, pričakujejo od tebe neko držo, za katero pa jaz vem, da je nisem bil vedno sposoben zavzeti.
Mislim, da na splošno včasih malo preveč jokamo. Ne nazadnje imamo v svetu zelo veliko ljudi, ki so uspešni, pa so kristjani.
Včasih se mi zdi, da se v politične namene zlorablja ustvarjanje klime, da smo katoličani zatirani.
Naokoli hodimo žalostnih obrazov, zamorjeni, zagrenjeni, kar je v popolnem nasprotju z vsem, kar nas uči krščanstvo. Tako zelo težko pokažemo drugim, da je krščanstvo lepa vera.
Tako rekoč vso svojo kariero zasedate vodilne položaje, tudi v tujini, ob tem pa imata z ženo Vido kar 10 otrok. Kako sta si, zlasti ko so bili še majhni, razdelila družinske dolžnosti, glede na to, da vas večino časa ni z družino?
Z mojo odsotnostjo je levji delež dela z otroki prevzela žena. Po rojstvu drugega otroka je šla še za kratek čas v službo, potem se nama je zdelo dobro, da je doma pri otrocih. Tudi sama poudarja, da je svoj poklic našla v poklicu matere in žene. Mislim, da je v tem zadovoljna. Ne jaz ne otroci pa ji ne bomo mogli nikoli biti dovolj hvaležni za vse, kar je naredila za našo družino.
Preberite še:
Zakonca, ki navdušujeta s svojo zgodbo z 9 otroki na zemlji in 5 v nebesih
Kje pa je moja vloga? Mislim, da otroci cenijo moje delo in razumejo – o tem se večkrat tudi pogovarjamo –, da nisem odsoten, ker bi imel svoje hobije, rad potoval s prijatelji ali visel v gostilni, ampak da sem odsoten zato, ker delam in s tem skrbim za družino. Velikokrat so tudi videli, da pridem domov utrujen, obremenjen, da imam svoje stiske. To spoštujejo in zanje je to tudi zgled, način, da se jim postavijo vrednote.
Vidim, da se otroci, starejši kot so, v ključnih stvareh ali ko se znajdejo v stiski, zatečejo k meni po nasvet. Bilo je obdobje pubertete, ko sem moral predvsem s sinovi, imava jih sedem, opraviti razgovor oče – sin. Čeprav so otroci normalni in se jim jaz v glavnem zdim star fosil, ki ne razume življenja, v pomembnih stvareh kljub vsemu radi slišijo kakšen nasvet. To je zagotovo tudi zame zadoščenje.
Gotovo je potem čas, ki pa ga prebijete skupaj, bolj kakovosten.
Kar nekaj let sem delal v tujini, tako da sem bil od ponedeljka do četrtka, včasih do petka, odsoten. Z ženo se večkrat pogovarjava, da smo tisti čas živeli izjemno kakovostno družinsko življenje. Sicer je bilo potem kljub vsemu nekoč dovolj. Večkrat mi je težko, ko pomislim, koliko nastopov v šoli, glasbeni šoli, športnih prireditev otrok sem v življenju izpustil, hkrati pa vem, da smo v tistem obdobju vsak trenutek, ko sem bil doma, izkoristili in bili res skupaj.
Preberite še:
“Odnos je preveč resna stvar, da bi se pretvarjali!”
Pa ne gre samo za otroke, ampak za naju z ženo. Poleg tega, da hodiva dvakrat tedensko skupaj v Ljubljano v stolnico v Neokatehumensko skupnost, kar je najin čas in čas za duhovno plat najinega življenja, skušava pogosto imeti skupne večere, dni, kakšen konec tedna, ki ga nameniva le sebi. Sploh odkar so otroci malo večji, je to možno.
Po značaju sva zelo različna, zato je še toliko bolj pomembno, da zavestno in aktivno gradiva medsebojni odnos.
Ste delovne in družinske vrednote prejeli že v svoji primarni družini?
Grdo bi bilo reči, da ne. Toda v veliki meri je moj današnji pogled na svet pogojen z življenjem, ki ga živim od svojega približno 20. leta, ko sem se srečal s krščanstvom.
Bil sem sicer krščen kot otrok, nisem pa bil krščansko vzgojen. Vsa naša družba, zahodna civilizacija je prežeta s krščanskimi vrednotami, tako da nekaj tega je gotovo bilo, niso pa te vrednote bile ozaveščene. Nisem hodil k verouku, doma nismo molili ne govorili o Cerkvi.
Kaj se je zgodilo, da se je to spremenilo?
Srečal sem svojo bodočo ženo Vido. Očitno mi je bila všeč (naslednje leto bova praznovala 30 let poroke). Spoštoval sem jo kot osebo, zdela se mi je razumna, pametna. Imela je samo to čudno lastnost, da je hodila v Cerkev. Cerkev je bila zame za stare ljudi, za tiste, ki se ne znajo soočati s svojo stvarnostjo … Vida pa je dokaj resno hodila po neki “poti”, po kateri je želela vedno bolj živeti kot kristjanka. Glodalo me je, kako je to mogoče.
Preberite še:
Pretepana najstnica je molila za spreobrnjenje svoje matere. Zgodilo se je na dan njene smrti
Stvar sem želel spoznati od bližje. Zelo rad logično sklepam: Če jo imam rad, če je pametna, razsodna in če ji vera nekaj pomeni, potem verjetno na tem nekaj je. Zanimalo me je, kaj je to. Povabila me je na kateheze za mladino in odrasle v župniji Ljubljana-Šentvid. Tja sem šel leta 1990 in sem še danes tu.
Kako je Neokatehumenska pot postala tudi vaša pot?
Včasih me kdo vpraša, kdaj sem se spreobrnil. V bistvu se še nisem. Vidim, da je spreobrnjenje Božji dar in nekaj, k čemur sem poklican vsak dan znova.
V mojem primeru ni bilo posledica kakšnega izjemnega dogodka ali razodetja. Prav na teh katehezah se mi je “usedla” beseda, ki je bila zame presenetljiva. V sebi sem imel izkušnjo, da je medčloveški odnos vedno neke vrste daj-dam. Človeška ljubezen je vedno omejena – pa naj bo to ljubezen staršev ali otrok do staršev, fanta do dekleta, žene, moža, sodelavcev, prijateljev. Vedno je omejena. Na teh katehezah pa sem slišal, da obstaja Nekdo, ki me ima rad brezpogojno, takšnega, kot sem.
Zame je bila to precej revolucionarna beseda, ki me je očitno nagovorila do te mere, da me je Pot pritegnila. Zelo hvaležen sem, da sem danes v Cerkvi in da lahko znotraj Cerkve nadaljujem svojo rast, da lahko rasteva skupaj z ženo in skušava v to vključiti tudi najine otroke.
Preberite še:
“Slišala nisem nič drugega razen Jezusa, ki mi govori: ‘Pridi, greva!'”
Preberite še:
Po 40 letih se je vrnil nasmeh: “Bog je v mojem srcu na prvem mestu”
Preberite še:
“Oče mi je pustil, da sem naredil napake. A mi jih je nato tudi odpustil”
