Življenje sestavljajo odnosi, ki so včasih zelo boleči. Če se naučimo živeti z njimi, bo naše življenje mirno. Drugače pa bomo trpeli mi in drugi bodo trpeli zaradi nas. Pred kratkim sem slišal zgodbi, ki sta mi pomagali bolje razumeti, kako vzdrževati zdrave odnose.
Preberite še:
Sv. Monika svetuje, kako ohraniti odnos s težavnimi sorodniki
Župljanka, ki je “fušala”
Neki župnik si je belil glavo, kako naj župljanki, ki je bila brez posluha, a je vsekakor hotela peti na koru, razloži, da za to ni primerna. Imela je prijeten značaj, glas pa nemogoč. Verniki so med mašo zavijali z očmi, on pa se je ugriznil v ustnico vsakič, ko je “fušala”.
Priložnost se mu je ponudila neko nedeljo, ko ga je “pevka” povabila na kosilo. A še preden je lahko spregovoril o njenem petju, mu je gostiteljica začela pripovedovati svojo zgodbo.
Preberite še:
“Ko Boga slavimo, mu pustimo, da poskrbi za nas”
Zatrto veselje do glasbe
Bila je poročena z dobrim človekom, a pokojni mož ji je prepovedal njeno veliko ljubezen. Ni ji dovolil, da bi pela – ne v njegovi bližini ne kje drugje. Dolga leta je v sebi zatirala veselje do glasbe. Potem pa je mož umrl.
Čeprav ji je bilo za njim hudo, je čutila veliko olajšanje, ker je končno smela po mili volji prepevati! Kako naj ji zdaj župnik karkoli reče? Kako naj jo nažene iz zbora, potem ko je spoznal njeno zgodbo? In je ni. Zato pa jo je nagnal njegov naslednik. Toda med farani je završel takšen vihar, da jo je na koncu moral prositi, naj se vrne.
Preberite še:
Irski duhovnik se vrača. Bo letos nastopil na Evroviziji?
Nikoli ne poznamo poti, ki jo je prehodil drugi
Kakšna šola! Kako pomembno si je vzeti čas za to, da spoznamo življenje bližnjih. Pogosto ugotovimo, da so tisti, ki nam gredo na živce, takšni zaradi preživetega trpljenja, ki jih ima še vedno v oblasti.
Če poznamo te okoliščine, jih bomo lahko razumeli in morda tudi vzljubili. Poglejmo Boga. Pozna vsako najmanjšo podrobnost o nas … in kako zelo nas ljubi!
Preberite še:
Vam gre nekdo na živce? Recite si ta stavek!
Še ena zgodba. Vernikom je šel na živce župnik, ker je zelo počasi maševal. Čeprav so ga zaradi njegove pobožnosti zelo spoštovali, niso prenašali njegove počasnosti – vse dokler jim ni povedal svoje zgodbe.
Kot mlad fant je imel hude težave z jecljanjem, zlasti kadar je hotel kaj na hitro povedati. Zato ga je mama ves čas opominjala, naj govori počasneje. Tudi sedaj bi začel jecljati, če bi hitel. Ko so farani to izvedeli, se ni nihče več pritoževal nad njegovim govorjenjem. In kako se lahko mi pritožujemo čez nekoga, še preden poznamo njegovo zgodbo?
In nauk teh zgodb? Stopimo korak nazaj in se zazrimo v srce svojega sogovornika.
Prispevek je iz knjige Zgodbe iz duhovnih oaz – Moč vere. Napisal ga je Pius E. Sammut.
Preberite še:
Postni čas ni trening v hujšanju ali nizanje mojih zmag, ampak …
Preberite še:
Spoznajte “knjižno mamo” Pike Nogavičke
Preberite še:
Novodobna mama, ženska ki (z)more vse
