Starodavni rokopis je v samostanu odkril Antonin (Andrej) Kapustin, vodja Ruske pravoslavne misije v Jeruzalemu. Rokopis, ki ga sestavlja sedem listov, je leta 1872 podaril kijevski teološki fakulteti, zaradi česar je tudi dobil ime po zdajšnji ukrajinski prestolnici Kijev (za rokopis se pogosto uporabljajo tudi imena Kijevski listki, ang. Kiev Leaflets, Kiev Folia ali Kiev Missal, nem. Kiewer Blätter).
Preberite še:
Nadškof, ki je pomembno vplival na osamosvojitev Slovenije
Slovanske molitve za bogoslužje v rimskem slogu
Vsebino rokopisa sestavlja odlomek iz Pisma Rimljanom apostola Pavla in nekaj molitev. Kot so ugotovili strokovnjaki, so to molitve, ki so bile del rimskega obrednega bogoslužja, a z nekaj grškimi, bizantinskimi vplivi.
Verjetno gre za prevod iz latinščine v slovanski jezik. Rokopis je napisan v glagolici, pisavi, ki jo je iznašel Konstantin, bolj znan kot sv. Ciril, ki je skupaj s svojim bratom Metodom v drugi polovici 9. stoletja širil krščanstvo med Slovani na Moravskem. Svetniška brata Ciril in Metod, ki sta nekaj let živela tudi na dvoru kneza Koclja v Spodnji Panoniji, veljata za apostola Slovanov.
Preberite še:
Spoznajte prvotna zavetnika ljubljanske nadškofije
Skrivnostni jezik rokopisov
Rokopis, ki velja za najstarejši ohranjeni rokopis v stari cerkveni slovanščini, je leta 1874 prvi objavil ugledni ruski jezikoslovec Izmail Sreznjevski, ki je bil zelo povezan tudi s Slovenci. Leta 1841 je še kot mladenič prepotoval slovenske dežele in preučeval slovenski jezik in narečja. Takrat se je spoznal tudi s številnimi slovenskimi narodnimi buditelji, pesnik France Prešeren mu je celo posvetil kratko pesem.
Preberite še:
Ali se je nekdaj slovenski jezik govorilo vse do Budimpešte?
Glede rokopisa, ki ga še vedno hranijo v Kijevu, je nastalo veliko teorij, in sicer zaradi jezika, v katerem je napisan. Če odštejemo prvo stran, ki je poznejšega datuma, je preostalih šest listov napisanih v jeziku, ki je na prvi pogled nekakšna mešanica stare cerkvene slovanščine bratov Cirila in Metoda, ki ima južnoslovanske korenine, in zahodne slovanščine oziroma češčine.
Ponaredek, umetni jezik ali prehodno narečje?
Pred desetletji se je celo pojavila teza, da gre za ponaredek, ki je nastal na Češkem v 19. stoletju, a so raziskave pokazale, da so rokopisi precej starejši.
Del jezikoslovcev meni, da je jezik rokopisov umeten, torej da ni nastal na podlagi kakšnega živega govora, ampak je nekakšen srednjeveški slovanski esperanto, ki ga je skoval kakšen učenjak, in sicer tako, da je umetno združil zahodno in južno slovanščino.
Torej naj bi vzel za podlago staro cerkveno slovanščino in vanjo dodal nekaj prvin češkega jezika. V tem primeru je rokopis verjetno nastal na Češkem v 11. stoletju in ga lahko štejemo za češko redakcijo stare cerkvene slovanščine.
Preberite še:
Se je slovenski jezik nekdaj govorilo vse do češke Prage?
Odlomek iz Kijevskega rokopisa
Cesarstve našem Gospodi milostju tvojeju prizri I ne otdaz našego tuzym I ne obrati nas v plen narodom poganskym. ‒
Prevod v slovenščino: Gospod, usmili se našega cesarstva. In ne daj našega tujcem in ne spremeni nas v plen poganskih narodov.
Drugi del jezikoslovcev pa je prepričan, da je jezik rokopis nastal na podlagi jezika, ki se ga je zares govorilo. Ta jezik naj bi bil prehodno narečje med zahodno in južno slovanščino.
Govorci tega narečja naj bi živeli v Panonski nižini, vzhodno od Donave ali pa zahodno od nje v okolici Blatnega jezera, kjer je bilo v 9. stoletju središče kneza Koclja. Rokopis naj bi v tem primeru morda nastal že konec 9. stoletja na Moravskem ali v Spodnji Panoniji.
Preberite še:
Je to črka, brez katere Slovenci ne moremo preživeti?
Češčina, hrvaščina, slovaščina ali slovenščina?
Nekateri jezikoslovci jezik rokopisov torej povezujejo s češkim jezikom in staro cerkveno slovanščino, drugi ga imajo za prehodno narečje, ki ima prvine slovaščine in hrvaščine, nekateri pa so prepričani, da je jezik rokopisa še najbližje slovenskemu jeziku oziroma tistemu narečju pozne praslovanščine, iz katerega se je pozneje razvila slovenščina.
Nekateri tudi menijo, da je Kijevski rokopis morda nastal kot kopija rokopisa, napisanega okoli leta 900 v jeziku, ki so ga takrat govorili slovanski predniki današnjih Slovencev. Sto let pozneje, torej okoli leta 1000, pa so naši predniki govorili jezik, v katerem so napisani Brižinski spomeniki.
Preberite še:
To so rokopisi, ki so za Slovence neprecenljive vrednosti
Kijevski rokopis in Brižinski spomeniki
Kot vemo, so Brižinski spomeniki za razliko od Kijevskega rokopisa napisani v latinici in so najstarejši slovanski rokopis, ki je napisan v latinici.
Jezik Brižinskih spomenikov je tudi drugačen od jezika, v katerem je napisan Kijevski rokopis, in ima značilnosti, ki jih lahko nesporno označimo kot slovenske.
Preberite še:
“Zaslišal sem samo glasen pisk lokomotive in filma je bilo konec”
Preberite še:
Ženske po ločitvi: moje življenje je dar
Preberite še:
Se vam zdi, da se po neuspehu ne morete pobrati? Poslušajte p. Anselma Grüna
