Ste kot starši že kdaj hoteli nekaj narediti za otroka (ali z njim), pa ste to težko izpeljali do konca? Ste imeli kdaj imenitne ideje in najboljše namene, da bi izboljšali domače razmere, a niste imeli dovolj energije, da bi vztrajali? Če ste takšni, kot sem jaz, potem je odgovor odločen da. Pravzaprav menim, da je vsak starš že izkusil kaj takega.
Preberite še:
Zakaj se koncepta “priden otrok” in “vzgoja” med seboj ne podpirata?
Ko sva z ženo pred trinajstimi leti dobila prvega otroka, sva bila oba mnenja, da je uspešno opravljanje starševskih nalog najin najpomembnejši cilj. Toda z leti sva prišla do drugačnega sklepa. Zdaj menim, da ni najpomembnejše, da smo najboljši “starševski nadzorniki”, ampak to, da krepimo “starševske sposobnosti”, ki izhajajo iz osebnih sposobnosti na treh področjih.
Kot otroški psiholog sem bil priča že na tisoče primerom, ko se hotenja staršev niso uresničila zaradi njihovih težav pri treh bistvenih elementih: empatiji, uravnavanju čustev in potrpljenju. Pokažite mi starša, ki je na teh treh področjih močan, in pokazal vam bom uspešnega starša (pazite – ne popolnega), ki svojega otroka vzgaja tako, kot si želi. Več kot imamo težav na teh področjih, težje bomo postali takšni starši, kot si želimo biti.
Vsak starš si želi biti učinkovit, pri tem pa so najpomembnejši ti trije elementi.
Preberite še:
Marko Juhant: “Včasih se je treba pri vzgoji malo zabavati”
Empatija
Empatija je sposobnost razumeti, kako čuti druga oseba, oziroma z drugimi besedami to je sposobnost postaviti se v vlogo drugega človeka. To ne pomeni, da se morate strinjati ali takoj odgovoriti, pomeni pa, da resnično skušate razumeti, kaj ta človek doživlja.
Uravnavanje čustev
Uravnavanje čustev je sposobnost obvladovanja, zmanjševanja in celo predrugačenja čustvenih reakcij na način, ki je v določeni situaciji pozitiven; posledica tega so dejanja, ki so učinkovita in utemeljena na vrednotah.
Potrpežljivost
Potrpežljivost pomeni način, kako oseba vzdržuje energijo in vztraja tudi takrat, ko naleti na ovire ali je v stiski – fizično in psihično.
Preberite še:
Kako svojim otrokom privzgojiti čustveno inteligenco
Vse se začne in konča pri tem, kako razvijamo starševske sposobnosti
Navkljub temu, da imajo empatija, ravnanje s čustvi in potrpežljivost izjemen vpliv na to, kako se obnašamo kot starši, pa ne delujejo neodvisno. Bolj kot se znamo vživeti v drugega, več je možnosti, da bomo znali dobro ravnati s svojimi čustvi; bolj kot znamo ravnati s svojimi čustvi, bolj se bomo znali vživeti v drugega; in bolj kot se znamo vživeti v drugega, več potrpljenja bomo imeli. In tako naprej.
Večina staršev pride k meni z veliko željo, da bi izboljšali otrokove in družinske razmere. Toda ko se pogovorimo o strategijah, ki naj bi jih uporabljali, pridejo spet do mene in priznajo, da ali jih niso izvajali ali pa niso vztrajali. Najpogosteje ne gre za pomanjkanje sposobnosti ali razumevanja – vedno znova gre za prej omenjene tri elemente.
Preberite še:
Ste zelo empatični? To ima dobre in slabe plati
Vse to me je pripeljalo do tega, da na sebe kot na starša gledam drugače. Včasih sem mislil, da je prvo in najpomembnejše to, kako dobro se spoprijemam s specifičnimi zahtevami, ki jih otroci prinesejo v našo družino. Zdaj pa vse bolj verjamem, da se starševstvo začne in konča pri tem, kako se trudim za več empatije, za uravnavanje svojih čustev in potrpežljivost.
Ne bodimo nadzorniki, ampak vzorniki!
Ko razvijamo te sposobnosti, lahko presenečeni ugotovimo, da življenje postaja bolj obvladljivo in smiselno. Čeprav je starševstvo še vedno polno izzivov, smo jim bolj kos in smo pri tem bolj odločni. Vsako jutro, ko se zbudimo, smo bolj navdušeni nad možnostmi, ki nam jih ponuja dan, in manj zaskrbljeni nad tem, kaj gre lahko narobe.
Preberite še:
Vzgoja za vrednote ali kako stopiti v čevlje drugega
Starši nismo bili ustvarjeni zato, da bi nadzorovali; ustvarjeni smo bili, da bi bili dejavni in bi bili vzor vodenja, motivacije in navdiha. Če nas naši otroci vidijo predvsem kot neurejene, izmučene posameznike, ki hitijo naokoli, da bi zadovoljili svoje potrebe, lahko upamo, da nas bodo imeli še vedno radi in nas bodo spoštovali zaradi našega truda (čeprav se jim bo morda vse to zdelo samoumevno). Je pa malo verjetno, da si nas bodo želeli posnemati, saj takšno starševstvo za naslednje generacije ni prav privlačno.
Če v življenju damo prednost empatiji, ravnanju s čustvi in potrpljenju, je velika verjetnost, da bodo nekoč, ko bodo otroci sami postali starši, podedovali naklonjenost do njih. Tako bodo lahko pomagali naslednji generaciji, da se bo naučila ne le preživeti, ampak tudi zacveteti.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Urška Vintar.
Preberite še:
“Nikoli nihče ne bi smel napovedati, kaj bo z otrokom, ker ne more”
Preberite še:
Mojzes in Aron navdihnila novoletno voščilo Boba Dylana
Preberite še:
5 načinov, kako z vero premagati sezonsko depresijo
