Lansko poletje je v letalski nesreči v Bovcu družina Količ iz Brežic izgubila moža in očeta šestih otrok, izkušenega pilota Štefka. Z njegovo ženo Matejo sva vstopili v zgodbo trpljenja. V trpljenju, pravi, je treba gledati naprej z vero in hvaležnostjo.

Dobro leto je že od nesreče, ali šele? Kako gledate na preteklo leto?
Bila sem tako zaposlena, dobesedno vržena v pisarniško delo, s katerim se je prej ukvarjal predvsem Štefko, da mi je čas zelo hitro minil. Mislim, da delo in zaposlenost malo olajšata stvari in preprečita, da bi obsedela in samo razmišljala …

To preizkušnjo in čas po njej si predstavljam kot tisti dogodek v Svetem pismu, kjer Peter hodi po vodi proti Jezusu. Namreč, zelo hitro se lahko začneš utapljati v malodušju. Vsake toliko časa se tudi zasmiliš samemu sebi in te skrbi: zakaj se je moralo to zgoditi ravno meni, kako bomo sedaj? Ko se enkrat začneš spogledovati s takšnimi mislimi in jih še malo negovati, prav čutiš, kako hranijo druga drugo in te hočejo utopiti. Jezus pa je tisti, ki te rešuje – ko se spomnim, ga čim prej pokličem na pomoč in me potem dvigne.

Kako se spopadate s takšnimi slabimi mislimi, morda tudi neprijetnimi spomini?
Zelo dragocena mi je podoba usmiljenega Jezusa, ki jo imam v spalnici. Zaspim in zbudim se ob pogledu nanjo in na napis Jezus, vate zaupam. Če je treba tudi ponoči (imam ravno toliko svetlobe) in tudi skozi solze, se zazrem v Jezusa in ta stavek kar trmasto ponavljam.

Skušnjava bolečih spominov se pojavi ogromnokrat. Zakaj sem takrat tako reagirala? Zakaj je moralo biti ravno po moje? Zakaj nisem … Lepi so spomini, ko sem se tudi malo odpovedala sama sebi, ko je prišlo do kompromisa. Spomini, ko sem šla kot tank čez drugega, pa bolijo. Ko sem šla kmalu po Štefkovi smrti k spovedi, mi je spovednik dal pomembno navodilo: “Zdaj pa si nič več ne očitaj. Bog ti je odpustil, Štefko ti je tudi zagotovo že odpustil (v oboje tudi sama popolnoma verjamem), zdaj moraš samo še ti sama sebi odpustiti.”

Preberite še:
Po več letih je sin odpustil očetu. Nato jima je zmanjkalo skupnega časa

Ali ni to najtežje – odpustiti sebi?
Poleti sem bila na zares bogatih duhovnih vajah v Kančevcih, ki jih je vodil p. Jacques Philippe. Med drugim je omenil tudi, da je neodpuščanje samemu sebi posledica napuha. Še pred nekaj leti se mi je zdelo, da z napuhom pa res nimam veliko skupnega. Zdaj, v zadnjem času, najdem v sebi vedno več tega napuha.

Preberite še:
Znamo odpuščati sami sebi?

Še sedaj jokam od ganjenosti, ko se spomnim neštetih ljudi, ki so molili, sočustvovali, prišli, me poklicali, tolažili, mi vlivali pogum, darovali in pomagali na vse mogoče načine … In med temi je ogromna množica takih, s katerimi se sploh osebno ne poznamo! Zdaj smo z nekaterimi povezani na zanimiv način. Ne bom pozabila,: ko smo prišli na kraj nesreče, je bilo tam tako grozno vzdušje, da sem samo pokleknila in začela moliti za duše v vicah. Ekipa gasilcev in reševalcev se je odmaknila, ostali smo jaz in otroci.

Ampak neki mladi mož, gasilec, zdaj vem, da je mož in oče, doma iz Bovca in mu je ime Matej, je stopil k nam in je molil z nami. To mi je dalo toliko poguma in upanja. Kasneje mi je bilo jasno, da mi je njega Bog poslal in je on imel moč vseh tistih ljudi, ki so že takrat molili.
ANA KAVČNIK

Preberite še:
Prostovoljna gasilka: “Ko zapiska pozivnik, pustiš vse in greš”

Taki drobni dotiki vas dvigajo, vam dajejo upanje, pravite.
Ogromno takih drobnih zgodb je. Čisto konkretnih znamenj Božje in Štefkove navzočnosti. Simbolično sem imela prvi rojstni dan kot vdova prav na veliki petek. Ko sem šla zgodaj zjutraj na sprehod, sem jokala in v nekem trenutku me je spreletela misel: “Pa saj ti ni treba jokati, saj sem tu!” In takrat sem skozi solze na makadamski poti zagledala velik kamen – srce! Darilo za rojstni dan! In sem še bolj jokala – od ganjenosti in hvaležnosti.

Poleti smo bili tri dni z vsemi otroki na morju. Drugi dan na morju je bila ravno najina obletnica poroke, dan, poln lepih spominov … Dopoldne smo se kopali, otroci namazani s kremo za sončenje, jaz ne. Opoldne, ko smo kuhali kosilo, me najstarejši vpraša: “Mami, kdo je pa tebe za ramo držal?” Bila sem začudena, kaj me tako neumno sprašuje, on pa me je slikal in mi pokazal sliko. Bila sem rahlo opečena, na moji rami pa je bil odtis roke! Me je kdo prijel z namazano roko in me tam sonce ni opeklo?

Največkrat je tako, da vse te dotike lahko tudi logično pojasnimo. Ali pa je morda ta velika roka Štefkova roka? Božja roka? Točno na obletnico poroke! Ker imam zelo lepe spomine na duhovne vaje v času svoje osnovne in srednje šole, sem si vedno želela, da bi tudi najini otroci hodili na duhovne vaje. Pa se nekako niso dali prepričati. Letos poleti so bili štirje na duhovnih vajah! Bravo, Štefko! Hvala, Jezus! Pa postavitev križa v Bovcu na mestu nesreče po zaslugi gospoda Bogdana Vidmarja … in še mnogo mnogo dotikov.
MAN,SPIRITUAL,READING

Preberite še:
Ste vedeli, da lahko ignacijanske duhovne vaje spremenijo vaše možgane?

Kaj mora biti v človeku, da vidi ta drobna znamenja Božje navzočnosti?
Mislim, da odprtost za Boga, potreba, žeja po Bogu. Spomnim se prijateljice, ki je zares v navezi z Bogom, kako ji lahko čisto vsakdanji dogodki spregovorijo, jo česa naučijo ali prepozna v njih Božjo navzočnost. Meni se je prej zdelo, da nič ne vidim. Jezusa sem prosila, da bi me Božja ljubezen ganila in da bi lahko Bogu vračala to ljubezen, tudi v odnosu do bližnjih. Ker se mi je včasih zdelo, da imam srce kot kamen. Triindvajsetega avgusta, torej kmalu po Štefkovi smrti, pa sem pri maši slišala berilo iz Ezekiela: “Dam vam novo srce in novega duha denem v vašo notranjost. Odstranim kamnito srce iz vašega telesa in vam dam meseno srce.” Dostikrat sem Jezusu očitala, zakaj enim da, da vidijo, drugim ne … Mislim, da je bila ta preizkušnja zame potrebna, da sem začutila Božjo ljubezen.

Preberite še:
Nič ni narobe, če ob izgubi svojih najdražjih delate te 3 stvari

Kaj vam je najbolj pomagalo v tem obdobju žalovanja – gotovo knjige, kot ste dejali, pa Božja beseda …
Pred leti mi je starejša prijateljica, gospa Antonija, pripovedovala, kako se je v težkem obdobju življenja odločila, da si vsak dan v zvezek napiše tri lepe stvari, ki so se ji zgodile. To ji je zelo pomagalo, da je prebrodila krizo. Misli, ki jih gojiš, se množijo.

Čim bolj si hvaležen, tem več razlogov za hvaležnost opaziš. In če to še zapišeš, lahko v težkem trenutku prebereš in te zagotovo dvigne.

Ne piše zastonj v Svetem pismu: spominjaj se, Izrael, kaj vse je Bog zate storil. Ko prebiram svoje zapiske tega leta, ko imam kakšno pričevanje, pravzaprav to meni daje moč. Ob knjigi Rojeni za večno življenje, ki opisuje življenje mladih zakoncev, ki se srečujeta z življenjem, smrtjo in večnostjo, sem jokala ob mnogih opisih doživljanj, tako podobnih mojim. Ob smrti novorojenke pravita: “Dobila sva enkratno izkušnjo večnosti. Po njeni zaslugi sva izgubila strah pred smrtjo.” Tudi meni je Štefkova smrt približala večnost.

Izjemno je, da lahko v takšni preizkušnji rečete, da ste hvaležni …
To je milost. Dane so mi bile tri pomembne milosti. Prva je bila molitev. Ko so mi povedali za nesrečo, še preden so vedeli, da je mrtev, smo šli z otroki na kolena v avtodomu in smo jokali in molili. Druga je bila hvaležnost. Ko smo prišli z mesta nesreče, smo šli peš do Soče vsak v svojem svetu notranje bolečine. Spomnim se, da sem gledala Sočo skozi solze, se spominjala dogodkov iz najinih skupnih let: najine 20. obletnice poroke, ki sva jo praznovala nekaj dni prej, maše na Brezjah, randijev, poroke, rojstev otrok, rasti ob DiŽ-u … in v mislih sem doživela tak preobrat, da sem lahko rekla: “Gospod, hvala ti za teh 20 let.”

Tretja milost pa je vera. Zdaj lahko rečem, da stoodstotno verjamem, da Bog, ki je ljubezen, tega ni dopustil zato, da bi nas mučil. Ampak da on vedno naredi nekaj zaradi nečesa večjega dobrega. Čeprav nas kdaj tudi boli. Nekoč bomo razumeli. Zdaj gledam na svoje življenje kot na prehodno obdobje, v katerem moram tudi jaz izpolniti svoje poslanstvo. In se veselim, da bomo enkrat spet vsi skupaj.

Prispevek je bil najprej objavljen v Naši družini, prilogi tednika Družina.

Preberite še:
Kaj storiti, če po 20 letih zakona do svojega moža ne čutim nič več?

MARTIN GOLOB

Preberite še:
To je Martinov recept za pravi veseli december

TILEN CEBULJ

Preberite še:
Mladi Slovenec, ki bo svetoval Vatikanu

“Moževa smrt mi je približala večnost”

Iz Matejinega govora na pogrebu moža:

Podprite Aleteio!