Včasih ni dovolj reči le: “Se opravičujem, zmotil sem se, to ni bil moj namen.” Res je, da je prositi za odpuščanje vedno pomembno in koristno. To je prvi korak, da lahko spet začnemo znova. Je prvi kamen, na katerem se lahko obnovi izgubljeno zaupanje.
Vendar to ni vedno dovolj. Včasih moramo narediti kaj drugega. Pokazati moramo znake globokega obžalovanja. Samemu sebi moramo predlagati temeljite spremembe. Včasih moramo spremeniti svoj ton glasu, sprejeti nekaj ukrepov, ki lajšajo nastalo bolečino, z nasmehom čakati na nasmeh drugega.
Preberite še:
Sveti Duh, pomagaj mi odpustiti
Le dobri nameni niso dovolj, ko sem se motil, sem ranil ali izrabil prejeto zaupanje. Pomembno je, da vsakič mislim resno. Rane, ki jih zadajam z besedami ali dejanji, so posledica moje krhkosti. Ker želim biti popoln, počnem nepopolnosti. Ranil sem zato, ker sem bil kdaj ranjen. Ali pa preprosto zato, ker ne vem, kako bi stvari naredil bolje. S tem razočaram vsakogar, ki je verjel vame.
Ni preprosto biti zvest v malem in v velikem
Vse moje “majhne in zanemarljive pomanjkljivosti” lahko pustijo davek. Ljubezen se gradi z dejanji, ne z besedami. In rane povzročajo odsotnost ljubezni ter ravnodušnost.
Tako kot se tisto, kar je pomembno, gradi počasi in od znotraj, iz globine, prav tako se konec ljubezni zgodi od znotraj, počasi, mirno. Samo ljubezen me dela svobodnega, da iz dna duše ljubim še bolj. Osvobaja me vseh verig in potegne iz tesnobe osamljenosti.
Preberite še:
“V naši družini je beseda oprosti ves čas v obtoku in ko jo izrečemo, mislimo resno”
Želim se naučiti odpuščati brez zamer, da bom lahko začel znova. A se zelo upiram! Nočem namreč, da je tistemu, ki me je ranil, odpuščeno. Kaj če se ne bo spremenil, jaz pa sem mu odpustil?
Odpuščanje osvobaja, zamere pa me vežejo na tistega, ki me je ranil. Biti sposoben odpuščati osvobaja. A za to je potrebna Božja milost. Vem, da je edina stvar, po kateri se spreminjam v svoji notranjosti, le brezpogojna ljubezen, ki jo prejemam. Ali obstaja človeška ljubezen, ki ne postavlja pogojev?
Preberite še:
10 neverjetnih zgodb o odpuščanju
Ljubiti brezpogojno
Poznam omejeno človeško ljubezen, ki ob padcih ljubljenih oseb preneha zaupati. Obstajajo pa tudi druge človeške ljubezni, ki so brezpogojne. Vidim njihov način ljubezni in sem ganjen. Kako je mogoče, da tako ljubijo?
V otroštvu sem se naučil ljubiti tistega, ki me ljubi, poslušati tistega, ki me spoštuje, vlivati zaupanje tistemu, ki mi zaupa, vračati pohvalo tistemu, ki me hvali. Hkrati sem bežal pred tistim, kar me moti in mi povzroča bolečino. Ob strani sem pustil vsako strupeno osebo, ki mi je dušo napolnila s sodbami in kritikami o sebi ali o drugih. Oddaljil sem se od tistega, ki kriči name. Pobegnil sem od tistega, ki me ne zna ljubiti ali se ne odzove tako, kot pričakujem.
Preberite še:
Smo strahopetni ali zaupamo Bogu?
Kdo lahko ljubi sovražnika, poljublja strahopetca, objema tistega, ki ga prezira? Kako se popolnoma nasprotni polovici združita v večnem objemu? Kako lahko nekdo ljubi, ne da bi čakal, da bo ljubezen dobil vrnjeno?
Da bi mi to uspelo, moram vedeti, da sem na ta način ljubljen. Odpustiti moram tistemu, ki me je v življenju ranil. Zvesto moram skrbeti za ljubezen, ki mi je bila zaupana. Vsakodnevna zvestoba, sestavljena iz majhnih potez, ki mi vedno govori, naj začnem znova.
Preberite še:
Kako odpustiti očetu, ki vas je maltretiral?
Znova zaupati
Kako se lahko povrne izgubljeno zaupanje? To je največja skrivnost človeške duše. Kako naj ti spet zaupam, ko si se mi izneveril?
Ljubezen me vodi k temu, da poskusim znova. Zakaj pa ne? Nekaj se lahko spremeni. Ne vem, kako, toda zagotovo je mogoče. Zaupati dani besedi. Zaupati, da bo sredi svojih slabosti spet lahko začel znova. Vse je mogoče.
Danes ponavljam besede Psalma 121. Bog se nikoli ne izneveri:
Svoje oči vzdigujem h goram: od kod bo prišla moja pomoč? Moja pomoč je od Gospoda, ki je naredil nebo in zemljo. Naj ne da, da bi tvoja noga omahovala, tvoj varuh naj ne dremlje. Glej, ne dremlje, ne spi, Izraelov varuh. Gospod je tvoj varuh, Gospod je tvoja senca nad tvojo desno roko. Podnevi te ne bo udarilo sonce, ne luna ponoči. Gospod te bo varoval vsega hudega, varoval bo tvoje življenje. Gospod bo varoval tvoje odhajanje in prihajanje, od zdaj in do večnosti.
Ko začutim, da je vse izgubljeno, pogledam v nebo, gledam svoje odprte rane in zaupam. Ranili so me, preizkusil sem grenkobo nezvestobe na svoji koži. Ni pomembno. Spet zaupam. Mogoče je, ker me Bog, ki zmore vse, nikoli ne pusti samega.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila španska izdaja Aleteie. Prevedel in priredil Tomaž Kavčič.
Preberite še:
Abby Johnson: “Ljubezen me je vodila s klinike za splav”
Preberite še:
9 znanih osebnosti, ki so poromale na Camino v Santiago
Preberite še:
Kaj se zgodi, ko katoličana skleneta zakonsko zvezo?
