Konec septembra sta zakonca Siter prejela najvišjo nagrado Slovenske škofovske konference, odličje sv. Cirila in Metoda, za njune zasluge pri ustanavljanju in vodenju društva Družina in Življenje. V 19 letih od ustanovitve sta nagovorila tisoče slovenskih parov prek seminarjev in pričevanj, srečanj in medijskih oddaj. Društvo je preraslo v gibanje, v katerem poleg Danija in Vilme odgovornost za vodenje prevzemajo tudi drugi posamezniki in pari, ki si prizadevajo za uresničevanje gesla: “Gradimo odnose, za katere je vredno živeti in jih prenašati naprej”.
Preberite še:
“Ključe od vrat razveze sva vrgla stran. Iz vsakega konflikta izhajava močnejša”
Kako vaju je Bog poklical na pot dela z zakonci?
Vilma: Zgodba se je začela, ko sva kot študenta doživela novo rojstvo v Gospodu, spreobrnjenje iz tradicionalne vere, v kateri sva oba rasla, v osebno vero. Jaz sem to doživela na prvem seminarju o poglobitvi vere Prenove v Duhu v Sloveniji. Ob vsakdanjem prebiranju Božje besede sem doživela, da me Gospod pozna po imenu in me kliče in vabi.
Misli zakoncev Siter:
Kmalu sem opazila, da se je moje življenje začelo spreminjati, da sem postajala drugačna. V tem času je bil Dani v vojski v Ohridu. Prek pisem sem mu poskušala posredovati, kar se mi je dogajalo, mu na roko prepisovala svetopisemske odlomke. Ko se je vrnil, sva se kmalu poročila in skupaj nadaljevala duhovno pot. V najini majhni garsonjeri smo se zbirali, da smo prebirali Božjo besedo, se veselili, častili Gospoda.
Dani: Tudi po 20, 25 nas je bilo. To je bilo obdobje intenzivne duhovne rasti.
Vilma: In vznesenosti. Res prve Gospodove ljubezni. Spoznavali smo, da smo tudi laiki poklicani, da evangeljsko sporočilo ponesemo drugim.
Preberite še:
Znanost pravi, da je zakonska zveza koristna. Zakaj je torej tako nepriljubljena?
Kako pa je prišlo do tega, da sta pustila službo in začela delo z zakonci tudi poklicno? Dani, vi ste bili župan, Vilma zdravnica …
Dani: Že leta 1985 sva nadškofu Šuštarju povedala, da nosiva v sebi to poklicanost, če morda potrebujejo kakšen par, ki bi se posvetil delu z zakonci in družinami. Odgovoril je, da bi bil zelo vesel, vendar naju žal nima s čim plačati.
V letu 1998 sem končal županski mandat in na volitvah nisem bil potrjen za novega župana. To je bil očitno Božji načrt. Nato sem zbolel. Pol leta sem bil na berglah in v tem času sva veliko molila, da bi odkrila, kaj Bog želi za naju. Krščanska organizacija Agape mi je ponudila službo prevajalca. To je bil odgovor na najine molitve.
Preberite še:
Kako ugotoviti, kaj je Božja volja?
Vilma: Ko sem hodila na hišne obiske kot zdravnica in se vozila po naših krajih, je bilo vse pusto, sivo, rjavo, suho – bil je konec januarja brez snega. To me je začelo motiti. Zakaj ni nikjer nič zelenja, nobenega življenja? Zalotila sem se, da misli niso moje. V naravi me nikoli nič ne moti. Rada imam vsak letni čas. Prepoznala sem, da mi Gospod hoče nekaj povedati.
Sledil je odgovor: “Slovenija je suha.” S to idejo sem sedla v avto in se z Danijem in še dvema prijateljema odpeljala v Budimpešto na simpozij za učitelje. Zraven sem šla kot opazovalka. Prva slika, ki so jo na tem simpoziju pokazali, je bila slika suhe prerije, spodaj pa je pisalo: Z blatnimi škornji in nasmehom na obrazu hodimo po poteh, po katerih ni še nihče hodil. Začutila sem mravljince in vedela, da je to to. A še nisem vedela, kaj je to.
Preberite še:
5 razlogov, zakaj se pridružiti zakonski skupini
Na srečanjih sem poslušala o težavnih razmerah, v katerih živijo madžarski mladi. Spoznala sem, da podobne stvari vsak dan gledam v ordinaciji in da pri nas le gasimo požare. Vendar to ni dovolj! Po končanem simpoziju me je gospod, ki je bil pri Agape odgovoren za Slovenijo, vprašal, ali bi se pridružila Daniju, da bi skupaj to delala v Sloveniji.
Kako sta torej konkretno začela delati?
Dani: Januarja 2001 sva ustanovila in začela delo s prvimi petimi zakonskimi skupinami. Za srečanja sva prevajala in za slovensko kulturo prilagajala gradiva, ki nama jih je dala na voljo hčerinska organizacija Agape – Family Life. Kmalu smo začeli tudi vikend seminarje za zakonce – na prvih treh sem tolmačil govornike iz tujine, od četrtega dalje pa sva vse vodila sama. Vikend seminarje smo poimenovali temeljni seminarji, ki jih izvajamo še danes in so vedno polni.
Preberite še:
“Za vsako stvar se moramo potruditi, če hočemo, da ima življenje vrednost”
Kakšno je glavno sporočilo temeljnega seminarja?
Dani: Da je poročenost nekaj lepega. Lepota pa ne pade z neba, treba je z Božjo milostjo sodelovati. Bog deluje v nas prek zakramenta svetega zakona, če ga mi povabimo zraven. Bog se ne vsiljuje. Nikomur, ki pride na naš temeljni seminar, ničesar ne vsiljujemo. Vemo, da mi ne moremo nikogar spremeniti. Samo Bog lahko spreminja.
Po čem? Po tem, da mi govorimo resnico, pripovedujemo zgodbe, ki se nam dogajajo, in to zgodbe o Božjih zmagah v našem življenju. Pripovedujemo o svoji revščini in o tem, kako naju Bog v tej revščini vzgaja in jo uporabi za graditev najinega odnosa. Marsikdaj nam udeleženci povedo, da jih je najbolj nagovorilo, ko sem povedal, kako sem trmaril, kako sem bil slaboten, kako mi ni uspelo … ker se v tem najdejo. In kako je Bog posegel v našo situacijo.
Ljudem želimo predstaviti živega Boga, ki želi vstopati v naše realne situacije in nas sprejema takšne, kakršni smo. Bog pravi samo: “Pridite k meni vsi, ki se trudite in ste obteženi!” Kateri zakonec pa danes ni obtežen? Kdo se pa ne trudi? Saj se trudimo vsi, samo vprašanje je, če vsi slišimo te besede in ta klic! Na seminarjih poskušamo ta klic ljudem predstaviti na otipljiv način. Tako, da se čutijo sprejete in da jih ne obsojamo, če niso idealni.
Kje vidita razlog, da je za vaše seminarje toliko zanimanja?
Dani: To je Božja milost. Kljub temu da nimamo posebne reklame, je vedno več prijavljenih. Reklama gre od ust do ust. Potrebe (stiske in nerazumevanje) so velike. Sicer pa Bog sam vodi naše delo. Da je to res, sva videla, ko nama je zbolel sin Tobija in sva se za eno leto umaknila. V zakonskih skupinah, ki sva jih takrat vodila (bilo jih je 10), so se sami javili, da bodo nadaljevali, če jim priskrbiva gradivo. Tako sva “na daljavo” spremljala delo zakonskih skupin in v tistem letu se je število skupin z 10 povečalo na 14. Zdaj imamo 222 zakonskih skupin, šest pa nas je polno zaposlenih.
Preberite še:
“Najin zakon je temelj, iz katerega raste vsa družina”
Kaj konkretno za zakonca pomeni, da sprejmeta Boga v svoj zakon?
Dani: Vse. Moram reči, da je lepo biti poročen, da se imava po več kot 40 letih še raje, kot sva se imela na začetku. Bog daje rast, če ga vzamemo zares. Kaj pa to pomeni? Če želim z Vilmo gojiti dober odnos, se ne morem kar požvižgati, kako se ona počuti in živeti mimo nje. Odnos je živ in se nenehno spreminja. Če Bogu dovolim, da vstopi v najin odnos, da oblikuje mojo držo do moje žene, prečiščuje moje besede, vzgibe, želje, hrepenenja, najin odnos raste. Bog je ljubezen. Če mu dam prostor v najinem odnosu, ta raste in postaja rodoviten, tako do najinih bližnjih, kakor tudi do vseh, h katerim sva poslana.
Vilma: Naše poslanstvo v Cerkvi je, da bi zakoncem približali živega Boga, ki hoče vstopati v konkretne situacije življenja.
Vera je zame takrat vera, ko mi pomaga živeti moj vsakdanjik. Za to pa moram biti vsak dan v stiku z Gospodom. Močno poudarjamo dnevno branje Božje besede. Problem je, da ko je enkrat ne bereš več, ko ne moliš več, kar naenkrat nimaš več potrebe, da bi to še počel.
Preberite še:
Privilegiji, ki jih lahko uživa samo zakonski par, in ne tisti, ki živijo na koruzi
Kakšne so še prednosti vključenosti v zakonsko skupino?
Dani: Zakonska skupina je za zakonca duhovni dom. Je pa tudi delo. In odvisno je seveda od para, kako zares vzame gradiva, koliko se je pripravljen spopadati z nalogami. Vsakemu paru, ki resno vzame zakonsko skupino, se odnos bistveno izboljša.
Vilma: Med ljudmi je veliko trpljenja, bolezni in stisk. Dobro je, da se lahko v težkih trenutkih na koga obrneš, da veš, da bo kdo molil zate. To je velika milost. Slovenci težko govorimo o svojih bolečinah. V zakonskih skupinah gradimo prostor odpiranja v stiski. Povezuje nas molitev.
Prispevek je bil najprej objavljen v tedniku Družina, letnik 68, številka 40.
Preberite še:
Marco in Federica: navdihujoča zgodba o ljubezni, ki jo do nas izkazuje Bog
Preberite še:
4 načini, da vam telefon ne uniči odnosa z otroki
Preberite še:
“Sprehod in rožni venec, oboje se da lepo združiti”
