Sveti Avguštin je napisal verjetno prvo avtobiografijo v zahodni literaturi. V Izpovedih oriše svojo dolgo osebno popotovanje od mladostniškega ženskarja do katoliškega filozofa. Knjiga razkrije intimne podrobnosti o njegovih preteklih grehih, grozljivih življenjskih odločitvah in krivdi. Vrača se k zasebnim pogovorom z mamo in občutkom ob njeni izgubi, spominja se prijateljev, s katerimi se je igral kot otrok, ter se prepušča abstraktnemu razmišljanju o času in razlogih našega vedenja. Gotovo je njegova raven odkritosti in ranljivosti pretresla prve bralce knjige. Danes bi temu rekli, da se je “razgalil”. Pa se je res?
Preberite še:
“Ko nekateri slišijo, da sem gluha, z mano začnejo govoriti v angleščini”
Informacije brez pravega pridiha in namena
Avguštin na spletu ni delil fotografij slehernega obroka, na družbenih omrežjih ni izražal svojega razočaranja nad določeno osebo, prav tako drugih ni natančno seznanjal o svoji dejavnosti z značilnimi zapisi v toku zavesti.
Čeprav nam Avguštin predstavi osebne podrobnosti svojega življenja, so njegove Izpovedi poetična in tematska mojstrovina. Skrbno krmari skozi svojo življenjsko zgodbo in upa, da se bomo iz njegovih napak česa naučili ter se čudili neverjetnim okoliščinam, ki vplivajo na naše življenje.
V današnjem času je opaziti pravi naval tovrstnega sloga pisanja. Vsi smo se že srečali z njim, verjetno smo se v njem celo izražali. Z vsako objavo, ko na družbenih omrežjih delimo nezaslišane intimne podrobnosti in razkrijemo mnogo preveč, javnosti sporočamo napačne informacije brez pridiha in namena.
Preberite še:
Vzemite svoje misli v svoje roke! Kako? Psihoterapevt odgovarja
Skrito, osebno, sveto?
Danes je izpoved sama sebi namen in svet jih je prepoln. Zvezdniki nastopajo v resničnostnih šovih, da bi milijonom gledalcem razkrili svoje neokusne skrivnosti, politike prosijo, naj do potankosti opišejo svoje zasebno življenje in kaj vse so počeli v srednji šoli, filmski igralci se razidejo kar v rumenem tisku, športniki pišejo svoje izpovedi … Nič ni več skrito, osebno, sveto.
Razkrivamo vam nekatere nauke svetega Avguština, s katerimi boste prišli do pravega ravnovesja med iskreno ranljivostjo in blebetavostjo.
Ranljivost in orožje
Včasih neprijetno novico o sebi ne delimo iz ponižnosti, temveč ker želimo zbujati pozornost. V rokah vihtimo pravo orožje, zaradi česar pride do nenavadne želje po izkoriščanju, s katerim imamo v rokah vajeti celotnega odnosa. Sveti Avguštin s svojo občutljivo platjo ne želi biti žrtev, temveč si prizadeva orisati, kako daleč ga je popeljal Bog.
Pomaga tistim, ki se počutijo izgubljene, brez upanja in krive, da z dobro voljo, molitvijo in poboljšanjem obrnejo življenje v svoj prid. Preden se odločimo, da bomo delili naše res grozne slabosti, je na mestu vprašanje, zakaj si tega zares želimo: Da bi potolažili prijatelja? Da bi bili sočutni? Da bi popravili napake? Če je odgovor pritrdilen, delite svoja čustva!
Preberite še:
Ste nevoščljivi drugim parom, ker na FB neprestano objavljajo “zaljubljene” fotke?
Ranljivost ni olajšanje
V zelo čustvenih trenutkih je lahko blebetanje prava tolažba, ki s prenašanjem dopamina pomaga umiriti delovanje možganov. Zato se po globoko izpovednem pogovoru počutimo dobro, sploh če se sogovornik nanj močno odzove. Naši možgani so namreč povezani tako, da uživajo v digitalnih interakcijah. Enako velja tudi na štiri oči. Kakšno olajšanje začutimo, ko o sebi povemo nekaj, kar okoli nas sproži jasen odziv.
Ne pravim, da je z ranljivostjo karkoli narobe, toda svojih čustev ne smemo izliti zgolj zato, da bi si olajšali glavo. Naval dopamina, ki kemijsko in zato umetno poskrbi za naše dobro počutje, ne predstavlja dolgoročne rešitve. Sveti Avguštin z nami ne deli svojih čustev, da bi se počutil bolje, temveč nas spodbuja, da se osredotočimo na resno, osebno razmišljanje o naši duši. S tem bomo začutili resnično in dolgo povezanost z našimi napakami, ki je temelj dolgoročnih sprememb.
Preberite še:
6 pasti na socialnih omrežjih, ki škodujejo vašemu zakonu
Blebetanje ne nadomešča iskrene izpovedi
S tem, ko javno razodenete temačno skrivnost, še ne rešite težave. Res, da je priznanje prvi korak k ozdravitvi, toda iskrena izpoved je več kot le to. Pomaga neposredno opravičilo in predlog, kako popraviti napake, izpoved zaupanja vrednemu prijatelju, ki vam lahko svetuje, ali spoved pred duhovnikom, ki vam lahko podeli Božje odpuščanje. Sveti Avguštin je svoje izpovedi zapisal zato, da bi opisal, kako ga je boj s težavami spodbudil, da spremeni način življenja. Tudi mi bi morali imeli podoben plemenit namen.
Preberite še:
6 razlogov, zaradi katerih najverjetneje niste srečni
Ranljivost ni lažja pot
Dokaj hitro si upamo priznati svoje napake, težje pa se z njimi spopademo. V tem primeru pa priznanje ni znak napredka, temveč zgolj način, kako urediti in odpraviti trenutne težave.
Če na družbenih omrežjih priznamo, kako arogantni smo in kako žal nam je za izrečene besede, še ne pomeni, da smo s svojo iskrenostjo upravičili svojo ošabnost. Tega ni počel niti sveti Avguštin.
Kaj je torej dobrega v tem, da se izpovemo? Iskrenost, ponižnost in ranljivost so vrline, ki naj bi krasile vsakogar. Tako tudi sveti Avguštin dokazuje, da sta odkritosrčnost in poštenost odliki. Spominja pa nas tudi na to, da javno priznanje ne more nadomestiti zahtevne introspekcije in želje po duševnem napredku. Dobra in iskrena spoved ni sama sebi namen. Predstavlja namreč prvi korak v neskončnem potovanju do miru in sreče.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedel in priredil Rok Furlan.
Preberite še:
“Zdelo se mi je, da vsi okrog mene šepetajo: ‘Zbolela je, ima raka? Bo umrla?'”
Preberite še:
Najlepše darilo ob 20. obletnici zakona: rojstvo 11. otroka
Preberite še:
Lepota navdušuje
