V poznih 60. letih prejšnjega stoletja, torej na vrhuncu t. i. vesoljske tekme, je že bilo jasno, da bo ena od držav stopila na Luno. S tem pa so vse glasnejše postajale tudi govorice o koloniji na Luni, porajala se je celo ideja, da bi tam postavili cerkev, za katero so pripravili tudi načrte, kako naj bi izgledala.
Preberite še:
Anna Fisher, prva mama v vesolju
Mogoče se danes takšna ideja zdi smešna, toda v času, ko so bile vse misli uperjene zgolj na potovanje v vesolje, so predstavniki verske skupnosti to vprašanje jemali zelo resno. Novembra 1967 je izšla posebna izdaja revije Liturgical Arts z naslovom “Kapela na luni leta 2000”, v kateri so na to temo objavili celo arhitekturne načrte, konceptualne eseje in teološke misli.
Po poročilu revije America Magazine naj bi do prve ideje o cerkvi na luni prišli v prvih mesecih leta 1967, Isaac Asimov pa je v reviji New York Times objavil članek z naslovom Kolonija na luni 2000. Čeprav je bil ateist, je avtor v svojo zamisel vključil tudi kapelo.
Preberite še:
Fotografija, ki jo je napravil, je pripeljala do spreobrnjenja
Celotna stavba naj bi bila podzemna
Duhovnik oratorijanske kongregacije Terence J. Mangan je dobil zamisel o cerkvi za naseljence na Luni, ki bi združila vede o značajih, fizikalne vede in vero, James T. Keane (mogoče se vam njegovo ime zdi na las podobno imenu prvega kapitana raketoplana Enterprise) pa v reviji America Magazine to cerkev tudi opisuje kot zgradbo “v obliki šotora, ki nudi zasebnost”, s plastjo betona pod filmsko obloženimi zidovi.
Električni kabli, oviti z neprepustno plastično oblogo, naj bi se s stropa spuščali v “šotor” prek manjše odprtine na vrhu strehe, skozi katero bi lahko “opazovali nebesna telesa”, v notranjost pa naj bi tu skozi prihajala tudi naravna svetloba. To oko bi bila edina točka, kjer bi se cerkev dotikala Luninega površja, saj bi bila celotna zgradba podzemna, zaradi česar so jo avtorji začeli imenovati kar “Lunin geto”.
Preberite še:
Kaj počne astronavt na portalu srednjeveške katedrale?
Cerkev je bila zasnovana tako, da bi se skladala s celotno kolonijo in bi tako kar najbolje izkoristila naravno zaščito, ki jo nudijo Lunini kamni. Če bi bil na odprtem večji del stavbe, bi morali postaviti varovala, ki bi naseljence ščitila pred breztežnostjo v vesolju.
Prostor za šest duhovnikov
Mangan je imel v rokah imel skico Marka Millsa, varovanca Franka Lloyda Wrighta. Ob tem naj povemo, da je narisal svojo idejo, pri čemer je domneval, da so znanstveniki že rešili tehnične zagate, ki jih prinaša vesolje.
Preberite še:
Astronavt slovenskih korenin: Od tam zgoraj je svet videti nepopisno lep
V cerkvi bi bilo prostora za šest duhovnikov, ki bi bili tako svetovalci kot duhovne vodje naseljencem v koloniji. Tako je v svoj načrt vključil tudi Manganov predlog, da bi v koloniji skrbeli tako za osebno kot duševno zdravje naseljencev.
Čeprav bi nizka gravitacija omogočala gradnjo edinstvenih tridimenzionalnih stavb, so prostor za češčenje osnovali v vodoravni liniji in na istem nivoju, da bi tako karseda malo motili vernike in ohranili slog “vesoljne cerkve”.
Preberite še:
Ste že videli Zemljo tako čudovito?
Nadenimo si astronavtska oblačila
V 60. letih 20. stoletja so načrtovalci poudarjali izjemno vlogo duhovščine v skupnosti na Luni. America Magazine poroča, da je v isti posebni izdali revije Liturgial Arts kaplan ameriškega vojnega letalstva Clifford Stevens dejal, da je “duhovnik stal ob Krištofu Kolumbu in Ferdinandu Magellanu, ko so odpluli v neznano, prav tako pa je bil z Vikingi, ko so odkrivali Atlantski ocean. Človeštvo je na pragu veliko odmevnejšega odkritja, zato je prav, da si teologi, tako ali drugače, nadenejo astronavtska oblačila.”
Oče Stevens je nato še namignil, da bi prisotnost duhovnika na misiji ohranjala misel, da namen ustanovitve kolonije na Luni ni le nora dirka za osvojitev vesolja, temveč duhovno napredovanje človeštva. Takole pravi: “Duhovnik bo vedno del takšnega ali drugačnega dosežka. Bival bo v Božji cerkvi na robu vesolja in odpiral vrata popolnoma novi razsežnosti človekovega obstoja.”
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedel in priredil Rok Furlan.
Preberite še:
“Verjamem, da se za ljudi in stvari, ki jih imaš rad, vedno najde čas”
Preberite še:
Neprecenljivi trenutki z očetom: “Žal mi je, da tega nisem počel že prej”
Preberite še:
Zakaj obiskati Prekmurje? Razlogov je nešteto!
