Po podatkih Nacionalnega inštituta za varovanje zdravja v Sloveniji za poporodno depresijo zboli od 10 do 20 odstotkov porodnic.
Za poporodno depresijo je po rojstvu druge hčerke pred nekaj leti zbolela tudi naša sogovornica. Recimo ji Maja.
Preberite še:
Vse, česar vam niso povedali o poporodnem obdobju
Kakšni so znaki poporodne depresije?
Na strani NIJZ lahko preberemo, da se bolezen običajno začne nekaj tednov po porodu, vendar lahko tudi precej pozneje. Mamica se počuti zelo osamljeno, ima težke misli, občutke krivde, ni kos vsakodnevnim nalogam, ima motnje spanja in prehranjevanja, huda čustvena nihanja z jokom, je popolnoma brez energije za karkoli …
Preberite še:
Tu so namigi, s katerimi se boste lažje spopadli z depresijo
“Moje misli so bile zelo temačne. Mučili so me občutki krivde, ki so bili usmerjeni predvsem k moji prvorojenki, s katero sva bili zelo povezani. Imela sem močan občutek nezadostnosti, nemoči. Želela sem si, da bi kar izginila, da se nikoli ne bi rodila. Sreče nikakor nisem mogla občutiti, bila sem nezainteresirana za vse. Konstantno me je bilo strah, da bi se meni ali mojim bližnjim kaj zgodilo,” svoje občutke oziroma simptome opisuje sogovornica.
Kaj vpliva na to, da ženska zboli?
Ni znano, zakaj neka ženska zboli, druga pa ne, je pa poporodna depresija pogosto kombinacija več dejavnikov: velike hormonske spremembe po porodu, težav in zapletov med nosečnostjo ali porodom, bolezni mame ali otroka, nosečnosti in porodu nenaklonjene okolice, drugih težkih okoliščin v življenju ženske …
Tudi pri Maji je bilo tako. “Če zdaj pogledam nazaj, se je v tistem času poklopilo mnogo dejavnikov, ki so se nazadnje izrazili v moji bolezni: težka nosečnost, stanovanjsko vprašanje, huda bolezen in smrt prijateljice, moja brezposelnost.”
Preberite še:
8 simptomov depresije: bodite pozorni nase in na svoje bližnje
Ni pa nujno, da ima ženska kakršnekoli “zunanje” razloge za to, da zboli za poporodno depresijo. Nekatere ženske zbolijo, čeprav je z njimi in otrokom vse v redu, imajo urejene stanovanjske in družinske razmere ter bi lahko rekli, da “nimajo razloga” za depresijo. A ta bolezen ne izbira in treba se je zavedati, da poporodna depresija nikoli ni nekaj, za kar bi bila ženska na kakršenkoli način sama kriva, niti ne more vplivati na njen razvoj ali potek.
Najhujša je osamljenost
“Osamljenost mi je bila ena najhujših stvari, ki mi jih je poporodna depresija prinesla. Nisem sicer bila sama, saj so mi vsi stali ob strani, ampak počutila sem se, kot da sem edina na svetu, ki ima takšne občutke. Nisem poznala nobene ženske, ki bi imela ali prebolela poporodno depresijo in ki bi mi lahko povedala, da je to, kar čutim če že ne normalno, pa vsaj običajno za potek te bolezni,” opisuje.
Preberite še:
Ste depresivni? Molite to močno molitev proti potrtosti
Preberite še:
Materinstvo in/ali/je kariera?
Prav zato je ustanovila Facebook skupino, da lahko drugim ženskam s podobnimi težavami ponudi varen prostor, kjer se lahko zaupajo drugim in si medsebojno podelijo svoje izkušnje, tolažbo. Maja svetuje mamicam, ki se soočajo s to boleznijo, naj se o svojih stiskah čim več pogovarjajo ter si poiščejo strokovno pomoč. “Dobro je, da si pomoč poiščeš čim prej, saj dlje kot čakaš, v hujši obliki se lahko izrazi bolezen,” svari.
Potrebovala je zdravljenje v bolnišnici
Kdaj si jo je poiskala ona? “Dolgo sploh nisem vedela, da imam poporodno depresijo. Šele ko je bilo res hudo in je bila moja stiska očitna, so to opazili domači in me opozorili, da je mogoče to to. Nato sem začela prebirati razne spletne strani in bolj kot sem brala, bolj sem se prepoznala v simptomih.”
Pri njej je poporodna depresija potekala v tako hudi obliki, da je potrebovala zdravljenje v bolnišnici. “To je bil zame dodaten šok, saj je bolnišnično zdravljenje pomenilo ločitev od obeh otrok. A drugače žal ni šlo …” se spominja Maja. K sreči se je okolica na vse skupaj odzvala presenetljivo razumevajoče, seveda glede na dane okoliščine. Sogovornica dodaja: “Tistemu, ki tega ni sam doživel, je to stanje res zelo težko razumeti.”
Preberite še:
Dva spontana splava in smrt med porodom: “Samo midva sva čutila enako bolečino”
Pogovarjati se o svojih občutkih ter poiskati pomoč je nujno
“Želim si, da bi vse ženske, ki se s to boleznijo spopadajo, našle dovolj informacij o tem, da bi si znale same pomagati ter da bi vedele, da niso edine, ki to doživljajo.” Na spletu je sicer na voljo nekaj informacij o tej bolezni, a: “Žal je na voljo tudi precej informacij, ki so popolnoma neustrezne in so lahko ženski, ki že ima poporodno depresijo, samo v dodatno breme. Poleg tega je premalo govora o tem, kako in kdaj si poiskati pomoč.”
Tudi najtežji občutki minejo, treba je biti potrpežljiv
Kakšen nasvet bi dala vsem tistim ženskam, ki se soočajo s poporodno depresijo in sorodnimi stiskami? “Zavedajo naj se, da niso same in da so ti občutki le trenutno stanje, ki je minljivo. Naj bodo potrpežljive, saj to obdobje zahteva svoj čas. Sama sem zaradi te izkušnje ogromno delala na sebi, nekatere stvari pri sebi sem tudi spremenila. In čeprav mi to na začetku ni šlo skupaj z materinstvom, sem se naučila postaviti sebe na prvo mesto,” sklene Maja.
Preberite še:
Pri sedmih letih se je borila z rakom. Danes sanja, kako bi na istem oddelku pomagala drugim
Preberite še:
Starševska nemoč: “Ko bi ti vedel/a …”
Preberite še:
“Vsak trenutek, ki ga ne preživimo lepo, je izgubljen”
