Pred leti je Urška Valjavec doživela trpljenje ob spontanem splavu prvega otroka, hkrati se ji je porajalo vprašanje, ali bo sploh še kdaj mama. Pa je znova zanosila in bila blagoslovljena s štirimi čudovitimi, radovednimi otroki.
Preberite še:
15 čudovitih misli o moči materinske ljubezni
Preberite še:
Najmočnejša materina molitev za njene otroke
A namesto da bi družinica, ki je zelo povezana z naravo, odkrivala skrite kotičke gozdov v njihovi okolici, sedaj že tretjič bije boj s težko boleznijo, tumorjem, za katerim trpi njihov najstarejši, Rožle, ki je velikonočni otrok. “Namesto k vigiliji sva šla z možem v porodnišnico,” se spominja Urška, ki jo na prvi porod ne vežejo najlepši spomini.
Posebno doživetje je bil tudi njen četrti porod, rodila je namreč kar doma. “Tako je bilo namenjeno. Če ne bi rodila doma, na svoj način, ne bi bila tako fit in zmožna vstopiti v to našo težko situacijo, ki se je znova zgodila tri dni po porodu. Bog je že vedel, zakaj.”
Najhujša diagnoza
Rožletovo zdravljenje jih z nekaj prekinitvami spremlja od leta 2014. Ko je zbolel prvič, je bil star šest let. Danes se bori že tretjič. “V 15 letih so bili v Evropi s tako diagnozo trije otroci. Angiosarkom se pojavi pri odraslih, pri otrocih pa zelo redko.”
Decembra 2013 je rodila hčerko, konec januarja pa je Rožle začel tožiti, da ga boli uho, kar se je stopnjevalo v neznosne bolečine. “Vsi so za to krivili šestice, ki so mu rasle. Vsakič je bil kakšen drug zdravnik, ki je trdil, da je z ušesom vse v redu. Ko sem ga prišla iskat v vrtec, je zaradi hudih bolečin vedno sklanjal glavo k rami.” Trudili so se na vse pretege, da bi mu lajšali bolečine. Poleti so zdravniki končno postavili diagnozo in starše soočili z dejstvom, naj se pripravijo na agresivno zdravljenje.
Preberite še:
Diagnoza rak le tri mesece po porodu: “Bolezen je prinesla več dobrega kot slabega”
Preberite še:
10 skrivnosti matere treh otrok, ki je tudi direktorica podjetja
Ko je mamica izvedela za sinov tumor v ušesu, je v naročju držala dojenčico, na drugi strani pa stiskala k sebi Rožleta. “Rekli so, da je najbrž maligno. Ko sem to slišala, sem pomislila samo na eno: Jezus, vate zaupam. In ulile so se mi solze. Ko izveš za tako diagnozo, bi se najraje ulegel in umrl. Ker ne veš, kaj vse te čaka. Ko vidim, kaj vse smo dali skozi, kaj smo pretrpeli, si mislim, da je bilo to možno samo z Božjo pomočjo.”
Moč molitve
Na poti domov sta se s hčerko ustavili na počivališču. Poklicala je najbližje, jim povedala za diagnozo ter jih prosila, naj molijo zanje. Poslala je tudi sporočila prijateljem. “Srečujem ljudi, ki jih ne poznam, a mi povejo, da molijo za Rožleta. Vidim, kako je Bog po tej prošnji po molitvi ogromno ljudi pritegnil k sebi. Moč molitve res obrača, spreminja stvari. Pa ne samo za nas, tudi oni so bolj povezani.”
Molitev jo je reševala ves čas, iz nje je črpala tudi moč, da je bodrila druge. Mož je bil zelo strt. “Njega je to zelo prizadelo. Jaz sem bila tista, ki sem ga opogumljala, da morava sedaj še bolj zaupati, da bo Jezus naredil tako, kot je najbolj prav za Rožleta. In da sprejmeva vse, kar bo prišlo, tudi če je njegova volja, da se poslovi.” Njun načrt je bil, da naredita vse za otroka. Sklenila sta, da morajo Rožleta zdraviti celostno, tako dušo kot telo.
Preberite še:
Kaj praznujemo danes – Gospodovo ali Marijino oznanjenje?
Preberite še:
Ko te neverni hrust šapastih dlani prosi za molitev
Zdravniki so mu najprej porezali izrastke iz levega sluhovoda in jih poslali na analizo v Ameriko. Nato so se odločili, da bodo opravili operacijo, medtem sta z možem molila. “Zraven sva imela hčerko, ki je bila v tistem času popolnoma mirna, spala je, kot da bi slutila, da nimava toliko moči, da bi jo mirila.”
Po operaciji je do njiju pristopil starejši kirurg, ki je operiral, in rekel, da ne ve, kaj se je zgodilo. V svoji karieri še ni doživel tega, da je slika kazala tumorsko gmoto, potem pa je pri operaciji ni bilo več. “Pri Rožletu je bil za ušesom v lobanji le prazen, votel prostor. In me je prešinilo, da je to kot pri Jezusu: grob je prazen. To je zame čudež.”
Deležni mnogih čudežev
Z vsakim vdihom in izdihom je molila Jezus, vate zaupam. “Če te molitve ne bi bilo, bi verjetno zblaznela. Postavila me je v nekakšen varen balonček. To delam še danes in to res rešuje. Vse, res vse sem prejela, za kar sem prosila. Najbrž je moj sveti duh prosil pri Bogu.”
Urška spregovori o mnogih čudežih, ki so jih izprosili in jih bili deležni: od tega, da je potrebovala nekoga, ki bi se spoznal na eno od stvari, ki jih je morala urediti, in jo je ta oseba še isti dan klicala, do natančnega zneska denarja, ki je bil potreben za Rožletovo zdravljenje v Münchnu in jih je, ne da bi komu prej o tem sploh govorila, pričakal v poštnem nabiralniku.
Preberite še:
Molitev v zahvalo za družino
Januarja 2015 je imel Rožle operacijo v Parizu in v enem tednu je morala družina urediti bivališče. “Klicala sem prijateljico, naj nam uredi stanovanje nekje v bližini bolnišnice. Pisala je vsem znancem. Pojavil se je par, ki nam je odstopil stanovanje, ki se nahaja le malce stran od bolnišnice, celo v isti ulici!” V Pariz je odšla vsa družina, zakonca sta se menjavala v bolnišnici, hkrati pa skrbela še za druga dva otroka. Ko se je mamica pred operacijo želela posloviti od Rožleta, ga ni bilo več v sobi, Jezus pa ji je v tuji državi na pot pošiljal zaposlene v bolnišnici, ki so vsaj malce razumeli angleško, da ji je navsezadnje le uspelo priti do sina in ga pomiriti.
Osmišljanje bolečin in trpljenja
Prvič sinu ni govorila o diagnozi in o tem, kaj pravijo zdravniki. “Vprašal me je samo enkrat, kaj se dogaja. Rekla sem mu, da je zelo bolan, da je tole z ušeskom zelo huda stvar, ampak mi bomo naredili vse, da se pozdravi. Ampak on je ves čas govoril, da je zdrav. Tudi ko se je odvijala kemoterapija, je bil poln jeze, kaj ga mučijo s tem, da potem tako bruha, če je pa zdrav.”
Ko se mu je to zgodilo drugič, je že začel postavljati vprašanja, zdaj, ko se jim to dogaja v tretje, pa je bil zelo neposreden. “Mami, zakaj se to dogaja meni? Ali bom umrl? Zakaj moram to trpeti?” V njegovi glavi in v srcu se je odvijalo grozno trpljenje. Vedela je, da mora biti popolnoma iskrena. “Rekla sem, da ne vem, zakaj se to dogaja ravno njemu, ter da lahko tudi umre. Svetovala sem mu, naj vse trpljenje, bolečine, svoj križ, pribije na Jezusov križ in ga bo Jezus nesel naprej. In naj mu reče, da ne zmore več, in mu bo pomagal. Potem je kar lažje zadihal.”
Preberite še:
Bolezen je vzela moža in očeta: “Živimo v njegovi ljubezni, ki edina resnično nikoli ne umre”
Posebej težko ji je bilo ob sinovih čustvenih izbruhih po drugi operaciji. Takrat je prosila za mirno srce in prave pomirjujoče besede. “Čeprav nikoli nisem bila povezana z Marijo, sem takrat razumela, kakšno trpljenje je ona prestajala, ko je gledala sinov pasijon. Tudi ona je zelo trpela in je imela pred seboj velik cilj in načrt, da bi se izpolnilo tisto, kar ima Bog v načrtu. Tudi jaz zaupam in verjamem, da ima Jezus za Rožleta še velike načrte.”
Zaveda se, da so zaradi bolezni najstarejšega marsikdaj prikrajšani sorojenci. Ko opazi, da “jim buta ven”, se potrudi, da si vzame čas za vsakega izmed njih. “Dojela sem, kako pomembno je, da mame govorimo besede življenja in v vsakem trenutku blagoslavljamo svoje otroke. Vidim, kako odrasli velikokrat lepimo etikete na otroke. Ti si površen, štor, tak in tak. Kako naj ima otrok zaupanje v Boga, v življenje in vase, če mu govorim besede smrti?”
Rešuje jo trdno zaupanje v Jezusa Kristusa
Zadnjih pet let je pri njih zelo hudo, a Urška črpa iz življenjskega potovanja, svoje globoke vere. Spominja se trenutka, ko se je prepustila Bogu in dojela, da je Jezus njen odrešenik. “Preden sem sprejela Jezusa za svojega odrešenika, ki se pojavlja v milijontih vlogah, sem vse hotela rešiti na lastno pest. Ko sem dojela, da je On moj Odrešenik v vsaki situaciji, prejmem vse in še več, kar v danem trenutku potrebujem.”
Čas zanjo
Mnogi jo sprašujejo, kako zmore. Na to vprašanje išče odgovor vsak dan. Priznava, da trenutno kljub utrujenosti in izčrpanosti težko poskrbi zase. A verjame in zaupa, da bo prišel tudi čas zanjo, da nazaj pridobi svojo moč. “Trenutno se počutim kot izpraznjena posoda. Toda ko začnem moliti, je tako, kot da bi Bog v to posodo s kupom nalil moč.”
“Sedaj, ko zdravimo tretjič, se mi zdi, da sem prišla do tega, da sama prosim prijateljice, naj me, ko bodo imele čas, pridejo iskat in me odpeljejo malo stran. In tako se spet dogaja moje odrešenje iz te stiske.” Zaveda se, da smiljenje samemu sebi ni od Boga. “V težkih situacijah večkrat razmišljamo, da Bog ne obstaja, ker dopušča take preizkušnje. Ampak to je delo hudiča, ki bi nas rad prisilil, da bi se odpovedali svoji veri v Jezusa Kristusa in začeli verjeti, da Bog ne obstaja.”
Preberite še:
Papež Frančišek: Zahvalimo se tudi za težave in preizkušnje
Preberite še:
Kakšno taščo imate?
Zaradi trenutnega sinovega zdravljenja so redki trenutki, ko si z možem vzameta čas samo zase. Ker trenutno živita pri njenih starših, ji je postalo jasno, da morata izkoristiti varstvo, ki ga imata v hiši. “So veseli, da nekaj lahko naredijo za nas, midva pa tudi, da imava stik na štiri oči, ne da bi naju kateri od otrok hotel zase. Ob tem pa se tudi učim prositi in biti ponižna ter si priznati, da potrebujem pomoč.”
Še pred otroki sta se velikokrat podala v hribe, če ni bilo časa, pa sta se podala v bližnji gozd. To jima je prešlo v kri in danes, če je le mogoče, to počnejo skupaj. S sabo vzamejo visečo mrežo in vrv ter si pripravijo pravi pustolovski park. “Otroci se tam razelektrijo in ne drezajo drug v drugega, ampak začnejo sodelovati, se mirno pogovarjati. Povezanost z naravo je zame tudi povezanost z Bogom, ki je vse to ustvaril.”
Biti mama
Materinstvo je zanjo težka pot, ki je zelo odgovorna. Zaveda se, da ne bi mogla razviti vseh veščin, ki jih ima danes, če ji ne bi bilo dano postati mama. Njeni otroci so Božji otroci, bili so ji podarjeni. “Mnogi rečejo, kaj vse zmorejo ženske. Ampak kaj vse šele zmore mama!”
“Pravim: blagor nevednim. Ko še nimaš otrok, si najpametnejši. Gledaš starše in si misliš, kako neprimerno reagirajo, v bistvu pa ne poznaš celotne zgodbe, ki jih je pripeljala do takšne reakcije. Po možnosti si še drzneš soliti pamet, kar je največji nož v srce staršem, ki se tako trudijo za otroka, ki se v nekem trenutku meče ob tla, ker hoče le predelati svojo stisko.”
Preberite še:
“Sem mama šestih otrok, le da štirih ni z nami, dve pa, hvala Bogu, sta”
Preberite še:
Najlepše pesmi o mamah
Zaveda se, da v tem trenutku zmore samo toliko, kot lahko. Bistveno se ji zdi, da kot mama vsak dan spreminja prioritete. “V treh sekundah imamo v stanovanju lahko totalen kaos. Ampak si rečem: hiša ne bo prišla v nebesa. Ko bo mož prišel domov, bo razumel, zakaj ni vse na svojem mestu. Lahko pa bi v tej situaciji postala tudi sužnja perfekcionizma, ki sem ga živela, preden sem imela otroke. Ampak zopet tu raje izberem vero in ohranjam božji mir, ki ga izprosim.”
Borijo se vsak dan. A je hkrati hvaležna Bogu za vsako najmanjšo malenkost v svojem življenju, tako dobro kot težko. “Vem, da se, ne glede na to, kako težka je situacija, že zdaj počutim odrešeno in blagoslovljeno. In zato se lahko borim kot levinja, ker vse premorem v Njem, ki mi daje moč.”
Preberite še:
Nekoč skrivališče za fante, ki niso hoteli k vojakom, danes pa romarska pot
Preberite še:
Par, ki so ga ločili po 62 letih: pišeta si vsak dan
Preberite še:
Kaj Martin Golob meni o aferah in škandalih v Cerkvi?
