Ana H. je mama dveh majhnih deklic, za kateri sta se z možem dolgo trudila. Za njima je vrsta spontanih splavov in drugih zapletov. Težka situacija ju je še bolj povezala. O tem, kako sta doživljala splave, je Ana spregovorila iskreno, čeprav je tema občutljiva, ranljiva in, žal, pogosto tabu. Želi si, da bi tudi druge ženske v njeni situaciji vedele, da niso same in da na koncu temnega tunela pogosto čaka luč.
Kakšno pot sta prehodila z možem, preden sta postala starša vajinih deklic?
Takoj po poroki sem zanosila, česar sva se oba z možem močno razveselila. A že po nekaj tednih sem zakrvavela in izkazalo se je, da je plodek v maternici odmrl. Prvi spontani splav me je močno pretresel. Pri drugi nosečnosti se mi je zgodilo to, česar sem se najbolj bala, ko sem se srečevala s takimi in drugačnimi diagnozami – zunajmaternična nosečnost. Nanjo sem posumila dovolj zgodaj, da ob tem ni prišlo do kakšnega hujšega zapleta.
Verjamem, da sem si ta “srečni razplet” v sicer težki situaciji izmolila na Brezjah, kamor sem odšla nekaj dni prej. Po tretji nosečnosti, ko sem spet imela spontani splav, so mi odkrili pregrado na maternici in mi jo operirali. Bila sem prepričana, da smo odpravili razlog za moje spontane splave, zato sem šla zelo optimistično naprej.
Preberite še:
Imela sem splav. Kako naj se zdaj vrnem na delo?
Z zanositvijo nikoli nista imela težav, kako sta se soočila s številnimi neuspelimi nosečnostmi?
Tudi v četrto sem, kot vsakič prej, zelo hitro zanosila, a tudi ta nosečnost se je žal končala s spontanim splavom. Četrta neuspela nosečnost naju je tako zelo potrla, da sva si rekla, da če je Božja volja ta, da nama otroci ne bodo dani, bova to sprejela. Prav tako sva prvič po vseh teh letih zavestno naredila to, da sva nosečnost in vse v povezavi z njo dala na stranski tir ter se osredotočila še na druge radosti, ki jih prinaša življenje.
Kaj se je potem zgodilo, da ste imeli zdravo peto nosečnost in da se vama je rodila prvorojenka, ki je zdaj stara tri leta?
Po treh spontanih splavih ženski oziroma paru pripadejo nekatere preiskave. Tudi nama so jih naredili. Pri meni so odkrili diagnozo, imenovano antifosfolipidni sindrom, in nekatere nepravilnosti v kaskadi faktorjev za strjevanje krvi.
Ko sem začela prejemati zdravila za to dvoje, je moja peta nosečnost potekala brez težav. Hvala Bogu sva po dolgi in težki poti postala starša. Tudi pri drugorojenki sem bila deležna enake terapije, tudi njo sem uspešno donosila in zdaj imava dve čudoviti deklici.
Preberite še:
Deček, ki spreminja razpravo o splavu
Ali imate občutek, da ginekologi in medicinska stroka preveč tehnično gledajo na vse skupaj?
Z zdravniki in medicinskim osebjem sem imela zelo dobre, kdaj pa tudi slabe izkušnje. Dejstvo je, da brez preiskav, njihovega znanja in terapije, ki sem je bila deležna, danes verjetno ne bi imela svojih deklic. Če mi ne bi pravočasno odkrili zunajmaternične nosečnosti, je vprašanje, kaj bi bilo danes z menoj, saj bi lahko prišlo tudi do hujših zapletov.
Kaj je bilo pri spontanih splavih za vas najhuje?
Najtežja stvar pri tem je popolna nemoč. Otroka si neskončno želiš, po svojih močeh vse tudi narediš za to, vse življenje se ti vrti okoli tega, pa se ti želja kar ne uresniči. Prosiš Boga, moliš, sprašuješ se, zakaj se to dogaja ravno tebi. Pri srcu te stisne vsakič, ko še kdo od znancev naznani nosečnost in dobi otroka, ki tebi kar ni dan. Pa nimaš nobenega zagotovila, da boš kdaj res sploh postal starš. Dnevi, tedni in leta tečejo, bolečina pa narašča.
Tudi pogosto slišani stavek, da “se moraš samo sprostiti in bo ratalo”, me je vsakič znova razjezil. Ko prideš do točke, da “se sprostiš”, dejansko pomeni, da si se že vdal v usodo in (skoraj) izgubil upanje. Pred tem pa doživel veliko bolečine, razočaranj, pretresov …
Preberite še:
Kako splav vpliva na očete? Pet moških razkrilo svojo izkušnjo
Spontani splav najbrž za sabo potegne tudi ogromno drugega?
Kar mi je bilo novo in česar sem se na nek način bala, je to, da je po spontanem splavu treba otročka nekako spraviti ven iz telesa. V filmih je tako, da ima ženska spontani splav in to je to. V resnici pa še zdaleč ni tako. Po splavu moraš v bolnišnico na postopek abrazije, kar pomeni operacijo v splošni anesteziji. Strah te je operacije, tam si spet sama s svojimi občutji, mož pa je doma. Komaj čakaš, da operacija mine, da prideš domov in lahko končno začneš žalovati.
Po spontanem splavu ima ženska tudi možnost “čiščenja” s tabletami, kar pa je psihično lahko zelo težko. Po vsakem spontanem splavu moraš okrevati. Preden lahko spet poskusiš zanositi, moraš počakati nekaj ciklov. Čakanje je huda reč, če si nosečnosti in otroka zelo želiš, čas pa teče.
Neizogibno tudi manjkaš v službi, zaradi česar lahko doživiš negativen odnos nadrejenih ali sodelavcev. Zelo težko je tudi priti nazaj v službo, če imaš občutek, da vsi sodelavci vejo, kaj se ti je zgodilo. Preprosto imaš občutek, da te vsi gledajo v trebuh in čakajo, da zraste, tebi pa je neznansko težko, saj veš, da trebuščka ne bo.
Preberite še:
V začetku nosečnosti so ji odkrili raka, a splavu je rekla ne in …
Kako je vajina izkušnja vplivala na vajin odnos kot moža in žene?
Imam zlatega moža, s katerim sva vse preživljala skupaj. Ogromno sva se pogovarjala, skupaj jokala in predelovala to, kar sva doživljala. To ni tako samoumevno, saj morajo nekatere ženske skozi vse to brez partnerjeve podpore. Že res, da je ženska drugače vpeta in prizadeta zaradi spontanih splavov, saj gre za njeno telo, ki je zaradi spontanih splavov in posegov izpostavljeno ranljivosti ter bolj ali manj uspešnemu okrevanju.
Če nimaš podpore moža, če ne čutiš, da je on s tabo v tem, si ne predstavljam, kako težko mora biti. Tako da na nek način lahko rečem, da naju je vse skupaj še bolj povezalo.
Ali sta ljudem okoli vaju povedala za vse skupaj? Imate občutek, da je tema spontanih splavov včasih skoraj tabu?
Priznam, da sama najlažje stvari predelujem tako, da o njih govorim. Zato nisem najine situacije nikoli skrivala. Vedno sem hitro povedala za nosečnost in vedno tudi povedala, ko se je nosečnost končala. Razumem pa, da nekaterim ni tako lahko govoriti o tem.
A želela bi si, da se o temi spontanih splavov več govori. Menim, da bi bilo zato lažje tako ženskam kot tudi moškim, ki seveda tudi na svoj način žalujejo. Spontani splav je dokaj pogosta reč, tako da sem se tudi zato odločila, da se odzovem povabilu na intervju.
Preberite še:
Izkušnja spontanega splava: ko o tem spregovorita Beyoncé in Nicole Kidman
Kaj bi svetovala ženskam ali parom, ki se soočajo s podobno preizkušnjo?
Najprej, da naj vsekakor vztrajajo. Če kaj, naju je najina zgodba naučila, da moraš vztrajati. Po štirih nosečnostih, ki so se prezgodaj končale, sva dobila hčerko. Potem bi rekla, da je treba na nek način biti siten.
Ženska se mora pri ginekologu postaviti zase, zahtevati preiskave, spraševati, vrtati, tudi sama kaj prebrati ali se pozanimati o stvareh, drugače te kaj hitro odpravijo brez vsake razlage. In, nazadnje, pari naj držijo skupaj. Podpora moža je ženski v situaciji spontanega splava nenadomestljiva.
Kako gledate na svoje nerojene otroke?
Na najine nerojene otroke me spominja droben kipec angelčka brez kril, ki sem ga nekoč prejela po enem spontanem splavu. Vsakič, ko ga pogledam, se spomnim nanje. Prav tako ob dnevih, ki so posvečeni njim. Ali pa ko se pogledam v ogledalo in vidim, da so otroci na mojem telesu pustili sledi … Ob takih trenutkih me prešine, da sem pravzaprav mama šestih otrok, le da štirih ni z nami, dve pa, hvala Bogu, sta.
Preberite še:
Anna je želela narediti splav, nato pa jo je poklical papež Frančišek
Preberite še:
“Sin, ki sem ga želela splaviti, mi je rešil življenje”
Preberite še:
Ko izgubimo otroka, izgubimo del svojega srca
