Velikokrat vidim otroke, ki nekako avtomatično pridejo k svetemu obhajilu, ker mogoče menijo: “Bil sem pri sveti maši, pripada mi, da grem po hostijo.” Takoj nato, ko hostije sploh še ne zaužijejo, že klepetajo z desnim in levim sosedom. Mogoče so to kdaj videli pri odraslih oziroma sploh niso videli, kako naj bi se obnašali, ko smo gostje na Jagnjetovi večerji.
Preberite še:
8 vprašanj o katoliškem bogoslužju, ki zanimajo nekatoličane
Pomemben je zgled
Če je sveta maša res največji zaklad, je naloga nas, ki beremo te besede, da mlajšemu rodu posredujemo, kako velik je ta zaklad. Kako učinkovito in močno deluje, ko potem, ko prejme sveto obhajilo, oče ali mati poleg otroka poklekne v klopi, sklene roke v molitev, zapre oči in je v nebesih.
Nekoč sem videl mlad par, ki se je po obhajilu prijel za roke in molil. Z Jezusom sta bila eno! Kako ganljivi in vzgojno močni so trenutki, ko otrok vidi starše, kako se v molitvi pogovarjajo z Jezusom.
Ko sem pri sveti maši, ko prejmem sveto obhajilo, se srečam z množico v nebesih, ki se je sklonila do oltarja v naši cerkvi, kapeli ali kar nekje na prostem pri sveti maši s skavti. To, da stojim pred Sveto Trojico, da sem okrepljen z navzočnostjo Boga, je res nekaj velikega! Kjerkoli in kadarkoli se obhaja sveta maša!
V molitvi po obhajilu se skriva prošnja in zahvala za sadove te opravljene svete daritve. Potem sledijo oznanila: včasih dolgočasna, mogoče se zdijo nepotrebna, ampak meni se je vedno zdelo zanimivo poslušati, kateri svetniki godujejo med tednom. Takrat sem včasih slišal za kakšnega svetnika, ki ga še nisem poznal, ali pa sem se spomnil na kakšnega prijatelja, znanca, ki goduje v prihodnjem tednu.
Preberite še:
Kakšen smisel ima “naročanje” svetih maš?
Blagoslov in … konec?
Nato pa dobim blagoslov in pozdrav: “Pojdite v miru.” V latinščini Ite missa est pomeni, da je maša minila, da je končana.
Duhovnik ob koncu svete maše ne izreče nekega prijaznega pozdrava, ampak povabilo, ki me zavezuje. Nekako tako bi se glasilo: “Pojdite in uresničujte nalogo, za katero ste poslani!” Duhovnik nas tako kot nekdaj Jezus svoje učence pošilja: “Pojdite torej in naredite vse narode za moje učence!” (Mt 28,19), poslani smo v vsakdanje življenje, da bi to, kar smo pri sveti maši prejeli, ponesli v svoje družine, domove, med prijatelje, v šolo, na fakulteto …
Poslani smo, da bi pričevali za Gospoda – v tem, kar bomo govorili in delali. To postane smisel: sveta maša se nadaljuje v mojem vsakdanjem življenju. V življenju! Pa se res? Ali sveto mašo končam takoj, ko stopim čez cerkveni prag?
Prispevek je bil najprej objavljen v tedniku Družina, letnik 67, številka 51‒52, v rubriki Mladi val. Avtor: Matej Gnidovec.
Preberite še:
11 nasvetov za bolj doživeto mašo
Preberite še:
Predmeti, ki se uporabljajo pri sveti maši. Jih prepoznate?
Preberite še:
“Kako naj predam sporočilo Božje besede otrokom, če je tudi sama ne razumem najbolje”
