“Če sem se odločila biti žena, sem ‘pomočnica’ možu. To vlogo je treba vzeti zares”

Ko je Meta nedavno nastopila na misijonu v Novem mestu, so bili nad njenim nastopom in pričevanjem obiskovalci navdušeni. “Očitno ne poznate zgolj življenja, ampak tudi ples v paru,” se je glasil eden izmed komentarjev. Med drugim je namreč Meta dejala, da je “zakon kot ples. Moški vodijo, ženske sledijo.”

Ob tem bi morda marsikdo pomislil na besedico podrejenost, ki ima v naši družbi močno negativen prizvok. A kot pravi Meta, podrejenost pomeni dati prednost drugemu, dati možnost za rast drugemu, najprej prisluhniti drugemu.

Svoje misli in izkušnje sicer Meta redno zapisuje na spletni strani Družine in Življenje, je pa tudi urednica istoimenske revije. Povabili smo jo, da nekaj iskric iz svojega družinskega življenja, deli tudi v naši rubriki Ženska ženski.

1. Kakšen je za vas idealen začetek dneva? Se kdaj zgodi?
Ne, sam od sebe se ne zgodi, ga je treba kar ustvariti kot še marsikaj drugega. Že več kot deset let ga zame pripravi mož, ki gre zjutraj zelo zgodaj v službo in me zbudi tako, da mi naredi križek na čelo in da poljubček, preden odide. Jaz pa njemu. Potem se običajno obrnem in zaspim nazaj za kakšne pol ure. To je zame idealen začetek dneva.

Ob koncih tedna pa je idealen začetek dneva crkljanje v postelji. Najprej z možem, potem pridejo še otroci in se nas vseh šest stisne skupaj. Pa kavica. Lepo je, če je kavica zjutraj.

Preberite še:
Lepota nam je bila podarjena in vsaka je odgovorna, da s tem ravna “kot dober gospodar”

2. Ko se zjutraj pogledate v ogledalo, si rečete …?
Običajno si nič ne rečem, se pa sama sebi vedno lepo nasmehnem. Kdaj pa kdaj pa si mislim: “O, uau!”, ko se vidim, ker sem resnično včasih presenečena nad tem, kako dobro sem videti v primerjavi s tem, kako se počutim, recimo ko je za mano kakšna neprespana noč.

3. Biti urejena je za vas pomembno, ker …?
Red je lep in je privlačen in če so stvari na svojem mestu, se vsi dobro počutimo. Tako v srcu, v glavi, v hiši, v duši in tudi na telesu. Rada se uredim, tudi če ne grem nikamor. Ker večinoma delam od doma, imam ta privilegij, da se lahko oblečem, kakor mi paše. Ni pomembno, ali imam na sebi krilo ali pa trenirko, v vsakem primeru se potrudim, da sem urejena, ko pride mož domov. In da ga pričakam vsaj z nasmehom na obrazu. Tudi s tako majhno pozornostjo mu pokažem, da mi veliko pomeni.

S tem, ko sem urejena, pokažem spoštovanje sebi, svojemu telesu in drugim, s katerimi živim in delam. Je pa tako, da je treba postaviti mejo tudi urejanju. Všeč mi je, kar pravi moževa babica o ličenju, in se trudim uresničevati: “Da ne boš za Bogom popravljala!” 😊

Preberite še:
“Moje otroštvo je bilo daleč od ideala, a sem zanj neizmerno hvaležna”

4. Materinstvo je najlepša vloga, ker …?
Me dela lepšo in boljšo. Materinstvo je najlepše delo na sebi. Je darilo ženski. Po mojem mnenju je to eden najmočnejših impulzov, ki te vleče ven iz svojega jaza v sočutje do drugega. Ko sem prvič postala mamica, sem bila stara 22 let. Takrat sem zelo močno občutila presek z otroškim. Tisto, čemur apostol Pavel pravi, “ko sem bil otrok, sem govoril kakor otrok, mislil kakor otrok, sklepal kakor otrok.”

Z materinstvom moraš na eni strani prenehati to, kar je otroškega, ker je vzgajati otroka velika odgovornost. Po drugi strani pa se moraš ob preprostosti otrok od njih učiti in rasti v boljšo osebo, ker ti otroci hitro nastavijo ogledalo.

Preberite še:
Helena Fojkar Zupančič: Glasba mi pomaga odkrivati resnico o sebi

5. Kako se ob vseh obveznostih, otrocih in vsesplošnem pomanjkanju časa posvetite svojemu možu?
Vse je stvar prioritet. Zame je mož najpomembnejša oseba na svetu, s katerim moram najprej zgraditi lep odnos. Seveda, prva oseba, s katero želim zgraditi odnos, je Bog. Ampak če sem se odločila biti žena, to pomeni, da sem svetopisemsko gledano “pomočnica” možu. In to vlogo je treba vzeti zares. Predvsem s tem, da mu pomagam živeti tako, da bo prišel v nebesa.

Tudi mož pomaga meni in Bog me ljubi po mojem možu. V praksi to pomeni, da nikoli ne greva skregana spat, tudi če se pogovarjava do treh zjutraj, samo da se pobotava, hodiva vsaj enkrat na mesec na zmenek in na zakonsko skupino, kjer ob drugih parih vidiva, da nisva edina s težavami, in da nimam slabe vesti, če dam otroke v varstvo, da si vzameva čas drug za drugega.

6. Preizkušnja, za katero ste v življenju najbolj hvaležni in kaj ste se iz nje naučili?
Če se vrnem nazaj na materinstvo, bi rekla, da je znotraj tega bilo ogromno majhnih in večjih preizkušenj, ki pa so me v glavnem vse naučile to, da me ima Bog resnično rad, da me nikoli ne pozabi, tudi če jaz pozabim na njega, in da je vedno najbolje zaupati njemu, ki ima najboljši načrt.

Tega me je učil prek več tednov trajajoče bolezni pri hčerki, ko je bila stara dve leti in zdravniki niso vedeli, kaj ji je, prek rizične nosečnosti s tretjim otrokom, prek vseh trenutkov, ko je Bog pazil nanje in jaz nisem.

Nazadnje je bil tak dogodek pred kratkim, ko je leto in pol star najmlajši sin stal sredi ceste in ga je k sreči videl sosed in mi ga prinesel. Doma smo se pa vsi zanašali na drugega, da nekdo že pazi nanj. V vsem tem res vidim Božjo roko, ki je z mano in me uči potrpežljivosti, prepuščanja, sprejemanja, zaupanja, odpovedovanja, spuščanja iz rok, kadar si nemočen …

Preberite še:
Diagnoza rak le tri mesece po porodu: “Bolezen je prinesla več dobrega kot slabega”

7. Kaj za vas pomeni adventni čas in čemu se v tem času najbolj posvečate?
Adventni čas je zame že od otroštva zelo prijeten in umirjen čas. Spomnim se, da v družini sicer nismo veliko skupaj molili kot družina, razen v adventu. Takrat smo vedno imeli venček, prižigali svečke, se zvečer zbrali kot družina, se kaj pogovorili in zmolili. Tudi moj oči je takrat molil z nami, kar se mi je zdelo izjemno, ker takrat še ni bil krščen.

Ko sem spoznala Primoža, mi je bila ena najlepših stvari ta, da je bil res mož molitve. Zato se tudi danes zavedam dragocenosti skupne družinske molitve, umirjenega časa in v adventu, ko je kmalu zunaj že noč, zvečer prižgemo svečko na venčku, mož vzame kitaro, malo pojemo, preberemo adventno zgodbo – letos o Frideriku Baragi bere že najstarejša – in nato vsakemu postavi vprašanje iz zgodbe, tako da moraš pozorno poslušati. Potem še zmolimo večerno molitev in gremo spat. Aja, prej se še skregamo, kdo bo svečko upihnil.

8. Misel, ki vas spravi pokonci, ko ste slabe volje?
Na koncu bo vse dobro. Če še ni dobro, ni še konec.

9. S čim, kje in kako se duhovno napolnite?
Uf, najbolj s kakšnimi duhovnimi vajami, z možem že veliko let hodiva na vikend seminarje, z branjem Svetega pisma …

10. Biti ženska je lepo, ker … ?
Smo bogato obdarjene ne le z mehkobo, ampak predvsem z darom govora, čutenja, empatičnega razmišljanja, ki lahko v vseh ljudeh vidi in dela dobro. Tako, da smo res lahko ponosne na to veliko vlogo nosilk življenja in ljubečih odnosov.

Še več zgodb iz rubrike Ženska ženski pa najdete tukaj.