Lučke …
Pa je žal tako, da se. Govori in piše, skratka nakupovalno-lučkasto-darilna mrzlica se je tudi pri nas pomaknila za krepak mesec nazaj. Najprej sem opazila, da v Ljubljani že nekaj tednov obešajo novoletno razsvetljavo po ulicah. Morda je še niste opazili, ker lučke pač še ne gorijo, a če pozorno usmerite pogled malce višje s pločnika (ali svojega pametnega telefona), boste opazili decembrsko okrasje po ulicah in trgih. Brala sem, da so v Kopru lučke celo že prižgali.
Ni malce nenavadno, da se je to dogajalo še pred Martinovim? Sprašujem se, ali ljudem resnično prija razmišljati o veselem decembru že takoj po tem, ko se je ravno dobro začela šola in smo komaj pospravili poletne natikače?
Preberite še:
Kaj kupiti otroku, ki že ima vse?
… in darilni katalogi igrač
Veseli december je v naš dom našel še po eni drugi poti. Ne govorim o televizijskih reklamah, čeprav je tudi v njih te dni kot vsaka druga omenjena beseda “prazniki”, kažejo pa zasanjano srečne družine ob idilično razsvetljeni božični smrečici.
Ko je hčerka pred kakšnim tednom dobila v nabiralnik revijo Ciciban, ji je bil priložen tudi katalog daril enega največjih slovenskih ponudnikov otroških igrač. Hčerka se je kataloga seveda silno razveselila in takoj so otroci začeli s sestavljanjem neskončnega seznama želja.
S čimer ni sicer po eni strani nič narobe, kar naj pišejo pisma Miklavžu in se veselijo, konec koncev svoje pri tem otroškem veselju naredi tudi suspenz pričakovanja. A za starše je poslušanje o tem, koliko dni je še do daril, cel mesec pred dejanskimi darili kar precej naporno.
Preberite še:
Sinu sta želela podariti bratca ali sestrico, dobil pa je kar tri
Aaaa, nočem (še) decembra, še sploh ne “veselega”!
Problem se mi zdi v tem, da nas z vso decembrsko mrzlico, pa naj bomo še tako stoični in trdni v odločitvi, da ne podležemo, dobesedno posiljujejo. In vse skupaj se začne bistveno prezgodaj, sredi lepe, tople jeseni, ko se rumeni listi še vrtinčijo v vetru in nam še vedno diši pečen kostanj.
Vrhunec decembrske nakupovalno-lučkasto-darilne mrzlice naj bi bil seveda zapravljanje za darila in drage pojedine ter druženje ob kuhanem vinu na prenatrpanih stojnicah. Ob tem pa nabijanje slabe vesti vsem tistim, ki jim to pač ne diši, ki morda nimajo denarja, da bi ga že dva meseca vnaprej zapravljali za stvari, ki jih ne potrebujejo, ali ki bi december raje preživeli drugače.
Preberite še:
Zgodba o posvojitvi: “Biološke mame ne obsojam, ampak sem ji hvaležna”
Najtemnejši mesec v letu potrebuje luč, a ne tiste iz kičaste razsvetljave
Kajti december je najtemnejši mesec v letu, to je dejstvo. In nobeno razgrajaštvo, nakupovanje in zunanji blišč tega ne moreta spremeniti. Morda le še poudarita razkorak med navidezno bleščavo zunanjega sveta in notranjim monologom, ki se dogaja v tišini, intimi vsakega posameznika.
V temo najtemnejšega meseca v letu se rojeva Kristus in on nam nosi luč, pa ne v obliki kičastih girland, drenjanja v gneči ali vonja po čevapčičih in “kuhančku”. Naj bo veseli december zares veseli, do takrat pa nas čaka še kar nekaj dni, ki jih tudi preživimo v pristnem veselju in hvaležnosti – za to, da je november.
Preberite še:
Če želite biti ves dan veseli, ga začnite takole …
Preberite še:
Ostala je brez rok in nog, a širi veselje kot le malokdo
Preberite še:
Ne le Jakobova pot, skozi Slovenijo gre tudi pot svetega Martina
