Novinarji italijanske izdaje Aleteie so se o razširjenosti pornografije in njene izrojene uporabe pogovarjali s profesorjem Giuseppejem Spimpolom. Kot strokovnjak, vzgojitelj, človek vere in strokovni svetovalec o čustvih in spolnosti ponuja celovit pogled na to temo in na človeško bitje.
Pornografija ni problem, ki bi ga bilo treba rešiti z moralno represijo; je tudi oseben in družben pokazatelj nekega nelagodja. Je eden od zadnjih sadov kulture, ki nas hoče čedalje bolj ranljive in krhke na ravni medosebnih odnosov: same, s katerimi je mogoče manipulirati. Toda človekove svobode ni mogoče tako zreducirati …
Preberite še:
6 zvezdnikov, ki so se javno izrekli proti pornografiji
Nam lahko najprej na kratko poveste, kdo ste in s čim se ukvarjate?
Sem mož in oče, ki je v stiku z mladinskim svetom tudi zato, ker sem učitelj. Že nekaj let z ženo sodelujeva pri združenju Iner (inštitut za vzgojo v spolnosti in plodnosti), ki se s promocijo in razširjanjem metod naravnega uravnavanja plodnosti bolj splošno ukvarja z vzgojo o spolnosti in človekovi čustvenosti.
Bi rekli, da je pornografija bolezen ali simptom? Ali je samo stvar morale?
Lahko bi rekli, da gre za dve ravni, družbeno in osebno. Za obe ravni je pornografija simptom in problem. Rekel bi, da se pri pornografiji jasno kaže to, kar na kratko imenujem pornologija, pri kateri je pornografija le njen (ne kronološko) zadnji izraz.
Pornologija pomeni porno logiko, to je uporabo in izrabo drugega do njegovega izničenja, uničenja, razčlovečenja, razgradnje na koščke (dovolj je, da se spomnimo tudi nedavno umrlih porno zvezd) v imenu ega.
Toda izničenje drugega pomeni tudi mojo razgradnjo, saj je odnosna razsežnost antropološko človekova konstitutivna lastnost.
Preberite še:
5 razlogov, zakaj ima Satan rad pornografijo
Če je to osnovni problem, lahko razumemo tudi njeno simbolično in simptomatično razsežnost na družbeni ravni: pornografija je mlajša sestra, zadnja v vrsti družabnih dogodkov, v katerih je izginotje drugega in s tem razsežnosti odnosa v polnem pomenu prevladujoče: ločitev, skupno življenje namesto zakonske zveze, kontracepcija, umetna oploditev, splav, teorija spola in širjenje homoseksualnosti …
V vsem tem gre za naraščanje težnje k zniževanju ravni osebne vpletenosti, poviševanje ega in smrti drugega. Na osebni ravni gre za simptom bivanjske utrujenosti biti človek, graditi skladne odnose, kar so pomembni simptomi čustvene osamljenosti.
Preberite še:
Šest vedenjskih vzorcev, ki zastrupljajo naše odnose
Zakaj je po vašem tako priljubljena?
Pornografija se predlaga kot bližnjica, ki obljublja, da bomo najhitreje in najceneje prišli do odnosa brez odnosa in truda za to, da ga dosežemo.
Zato zlahka deluje na mlade v dobi razvoja, to je, ko je lahko iskanje samega sebe v odnosu do drugih včasih še posebej težavno ali naporno, ko so torej še posebej ranljivi. Žal pornografija obljublja več, kot lahko da. Vendar je razumevanje tega bistvenega pomena za to, da ne moraliziramo, ampak prepoznamo tudi moralno dinamiko znotraj težav odraščanja.
Kje je torej korenina, izvor virusa?
Moč pornografije ni samo v podobah, ki jih ponuja, ampak prek podob, ki jih ponuja, nudi tudi podobo moškega in ženske.
Naj razložim: človeško bitje čuti, da ni dovolj samo sebi, da se lahko v polnosti izpolni le v odnosni razsežnosti, ki je po svoji naravi usmerjena v nasprotni spol. Znotraj te težnje po neskončnosti, znotraj te želje pornografije obljublja uresničevanje samega sebe brez napora, da vložiš vanj samega sebe, da daš samega sebe v celoti v odnos, ki raste skozi lepoto in veselje, pa tudi brez napora, ki je potreben za soočenje, prenašanje napetosti in konfliktov, iskanje strategij za spravo; torej brez nujnosti, da se odnosu osebno in popolnoma daruješ, napora, da bi se naučili bili v polnosti moški in ženske.
Ko nam v življenju zmanjkuje lepih in pomenljivih odnosov, ki razsvetljujejo naš obstoj, ko težko živimo v polnosti svojo moškost in ženskost, se lahko v tem nezadovoljstvu zgodi, da iluzorno zaznamo pornografijo kot sredstvo, ali bolje bližnjico, da bi izšli iz nazadujočega stanja, v katerem smo se znašli.
Kako se še kaže moč pornografije?
Moč pornografije se kaže v dejstvu, da prizadene čustvenost, saj zaigra na posebno občutljivo človeško struno, eros oziroma našo sposobnost zaznavanja lepote. Še več, pornografija uporablja lepoto, da nas ujame, toda ko nas omreži, nas popelje na bivanjsko pot, ki bo vse bolj iznakazila naš pravi jaz, nas razgradila in izkrivila naš pogled.
Slikar Rene Magritte je to sugestivno izrazil na sliki Posilstvo: obraz ženske je upodobil sprevrženo, kot podobo ženskih genitalij.
Kaj bi izpostavili kot glavno slabost pornografije?
Resnično verjamem, da zaradi uporabe pornografije izgubimo pogled, pa ne zato, ker se nam poslabša dioptrija, ampak zato, ker ne zmoremo več videti drugega v vsej njegovi celovitosti; nasprotno, postopoma se ga učimo gledati samo na način, koliko nam lahko da v smislu potrošniške in narcistične zadovoljitve.
Skratka, pornografija se s čustvi dotika, vpliva na človekovo čustvenost; s tega vidika bi nas morala in nas paradoksno lahko nauči nekaj: da moremo vzgajati čustev brez čustvenosti. Čustvenost ni le snov, ki se lahko oblikuje v skladu s sistemom vrednot. Je orodje, s katerim se usposabljamo za dobre odnose, in hkrati prostor, sprožilna točka, v katero je vpisana sama življenjska logika odnosov.
Po drugi strani pa je tudi to razlog, zakaj menim, da je najprimernejše in osnovno okolje za čustveno in spolno vzgojo družina. Je najodličnejši bivanjski prostor, kjer se lahko čustveno učimo čustvenosti.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila italijanska izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Irena Santoro.
