Ko z ženo naznaniva udeležbo pri sveti maši (bodisi v nedeljo zjutraj ali pa med tednom), se iz otrok vsuje plaz pritožb: “Ma, zakaj že spet k tej maši!”, “Maša je trapasta!”, “Zmeraj moramo hoditi k maši!” … Še tako mirno nedeljsko jutro se včasih sprevrže v eno samo prerekanje in prepričevanje.
Ker se imamo za kaj zahvaliti
Najin recept za umiritev situacije je navadno refleksija preteklega dneva oz. tedna. To pomeni, da skupaj z otroki pregledamo, za kaj vse smo lahko Bogu hvaležni. Da nič ne pride samo od sebe. Nič ni samoumevno. Poleg tega pa jih spodbudiva, da tudi sami kaj prosijo.
Preberite še:
8 nasvetov, kako preživeti mašo z malčkom
Zanimivo je opazovati, kaj vse takrat prihaja iz otroških src. Četudi smo bili še malo pred tem vsi “na obratih”, se otroci sedaj trudijo poiskati dogodke, ob katerih čutijo hvaležnost. Dogodke, ki jih skupaj nesemo pred oltar.
Mukotrpna ura
Navadno ta preprosta otroška “gorečnost” traja do berila oz. evangelija, potem pa se začne dolgočasenje med pridigo. Z ženo seveda otroško kratkočasenje tolerirava, v kolikor to ne moti okolice.
Večkrat se zgodi, da ob vseh “psssst” preslišim evangelij, pridigo lovim le po delčkih … Skratka, nisem zbran pri sveti maši. Še manj pa imajo od maše otroci, vsaj z mojega vidika gledano. Logično je, da se jim vse skupaj slej ko prej “upre”.
Preberite še:
11 priporočil, ko gremo z majhnimi otroki k maši
Takih je Božje kraljestvo
Seveda se z ženo pogosto sprašujeva in razmišljava o smislu, pomembnosti in učinku obiskov svetih maš. Sveto mašo bi rada bolje približala najinim otrokom. Pa je to res v najini moči? Sva res za to tudi poklicana? Ali je dovolj le zgled?
Živo nama je v spominu dogodek, ki potrjuje, da Duh veje, kjer hoče. Ko si je najstarejši sin odrezal palec desne roke, so ostali člani družine doma molili za uspešno operacijo in okrevanje.
Petletni sin (drugi po vrsti) je za nekaj časa izginil. Kasneje nama je zaupal, da je šel v svojo sobo molit pred podobo Usmiljenega Jezusa. Z ženo sva ostala brez besed – hvaležna in hkrati tako omejena. Gospodova pota res niso naša pota.
Preberite še:
Prvi november ‒ priložnost, da z otrokom odkrito spregovorimo o smrti
Najina in Božja vloga je nenadomestljiva
Preko podobnih zgodb počasi spoznavava, kaj otroku lahko dava midva kot starša, kaj pa je dar od Boga. Njegove vloge ne moreva (niti ne smeva) prevzemati. To bi zaradi najine omejenosti vodilo v pogoste konflikte z otroci, najino izgorelost, razočaranja …
Želim si, da bi se bolje zavedal tega, da največ lahko dajem le preko zgleda (Janez 13,15). In otroci so odlični prav v “kopiranju” nas samih.
Vir: Družina in Življenje, diz.si.
Preberite še:
Kaj sem se naučila, ko so mi v enem tednu crknili trije pari slušalk
Preberite še:
“Imam občutek, da se ljudje zdaj mnogo bolj zavedajo pomena Aljaževega stolpa”
Preberite še:
Martin Golob: Zakaj je lahko gospod, ki ne hodi k maši, bolj veren od župnika v Bohinju
