Ko se soočimo s strašnim zlom, smo pogosto nemočni. “Kaj lahko storim? Kako lahko pomagamo?” se sprašujemo. Najmočnejša stvar, ki jo lahko storimo – čeprav rezultata ne moremo zaznati s svojimi petimi čuti –, je duhovno zadoščevanje za te grehe. S češčenjem Najsvetejšega, dodatnim rožnim vencem in postom lahko pomagamo zdraviti rane na Kristusovem telesu, ki so jih povzročili grehi.
Latinska beseda za zadoščevanje (reparatio) izvira iz glagola reparare in pomeni znova pripraviti. Z zadoščevanjem Bogu svojo dušo in svet znova pripravimo na prejem njegove milosti, enako kot zemljo pripravimo za obdelovanje.
Preberite še:
5 kratkih molitev patra Pija, ki jih imate lahko vedno pri sebi
Kristusovo mistično telo
Toda kako to deluje? Res lahko jaz kaj storim, da bi zadostil za zlo nekoga drugega? In ko govorimo o hudobiji sveta, kaj lahko storimo, česar Jezus še ni storil?
Odgovor na obe vprašanji najdete v besedah, ki ste ju v prvem odstavku najverjetneje prezrli: Kristusovo telo. S krstom smo kristjani prerojeni, postanemo nova stvaritev v Kristusu, del njega. On živi v nas in mi živimo v njem. On je naša glava in mi smo njegovo telo, kot lepo razlaga sv. Pavel v pismu Efežanom.
Ker smo vsi združeni v mysticus corpus, mističnem telesu, prek naših dobrih in hudobnih dejanj duhovno vplivamo drug na drugega. Moji grehi ne ranijo le mene, ampak celotno telo. Zato se lahko po duhovniku, ki predstavlja Kristusa in celotno Cerkev, spravim z Bogom in Cerkvijo.
Naše žrtve celijo grešne rane sveta
Jezus nam je pridobil odrešenje, mi pa smo po Kristusovem križu pri krstu in spovedi deležni milosti. Po krstu se posvečujemo – pa ne le mi sami, ampak tudi Cerkev in celo svet –, tako da svoja dejanja pridružujemo Kristusovemu darovanju na križu.
S svojimi žrtvami in dejanji lahko celimo rane, ki jih na svetu povzroča greh. Ker smo kristjani, ki svoja dejanja pridružujemo Kristusovim, naša dejanja postanejo zares učinkovita. Sami ne zmoremo ničesar storiti, vse zmoremo v njem, ki nam daje moč. (Flp 4, 13)
Preberite še:
Čemu hvaležnost za bolezen in trpljenje?
Naša soudeležba pri Jezusovem trpljenju
Zdaj bomo lažje razumeli enega najbolj zapletenih odlomkov Nove zaveze. V Pismu Kološanom sv. Pavel piše: “Zdaj se veselim, ko trpim za vas ter s svoje strani dopolnjujem v svojem mesu, kar primanjkuje Kristusovim bridkostim, in to v prid njegovemu telesu, ki je Cerkev.” (Kol 1, 25)
Kaj le lahko manjka Jezusovemu delu? Naša soudeležba! Sv. Pavel svoje trpljenje združi s Kristusovim in ga daruje Cerkvi.
Sv. Janez Zlatousti v svoji homiliji o tem odlomku izpostavlja, da Pavlovo trpljenje izraža, kako globoko ljubi, povezan s Kristusom in Cerkvijo. Tako kot je Kristus iz ljubezni svoje trpljenje daroval za nas, lahko tudi mi, združeni z njim, iz ljubezni darujemo svoje trpljenje za druge.
Preberite še:
5 navdihujočih navedkov o moči in lepoti Jezusovega trpljenja
Ko torej vidimo trpljenje Cerkve, nas ljubezen do Kristusa in njegove neveste Cerkve spodbudi, da trpimo in zanjo darujemo svoje preizkušnje in stiske. Veliko stvari lahko storimo: se udeležimo češčenja Najsvetejšega, molimo rožni venec, se postimo ali darujemo sveto mašo s tem namenom.
Ko naša dela združimo z Jezusovim odrešenjskim delom, dela niso več naša, ampak postanejo Njegova, in tako učinkovitejša.
Ko smo nemočni pred obličjem zla, moramo storiti, kar zmoremo. Ne pozabimo, da je to resnično učinkovito.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Urška Vintar.
Preberite še:
Mala Terezija ‒ svetnica z vrtnicami
Preberite še:
Ali obstaja pravilna drža za molitev?
Preberite še:
Oče ga je tepel in mu 14-krat prebil glavo, a Ciril je zmogel vse odpustiti
