Morda se zdi nenavadno, da se sprašujemo o telesni drži med osebno molitvijo, a vseeno gre za vprašanje, ki si ga je vredno zastaviti. Pravzaprav je način molitve njen zelo pomemben vidik.
Katoličani verjamemo, da ima to, kar počnemo s telesom, neposreden vpliv na dušo. Tako enotnost telesa in duha omogoča, da se lahko molitvi posvetimo z vsemi svojimi čuti, s tem pa pomagamo duši, da se lažje dvigne k Bogu.
Preberite še:
Kako najti notranji mir v molitvi
Katekizem katoliške Cerkve razkriva to temeljno resnico in uči, da nas molitev zajema popolnoma: “Naj bo govorica molitve že kakršnakoli (kretnje ali besede), vedno moli ves človek,” (KKC 2562).
Zaradi te enotnosti so javne oblike češčenja v Cerkvi urejene tako, da zajemajo številna dejanja, ki so vidna navzven in ki spodbujajo telesne čute. Katekizem pojasnjuje: “V človeškem življenju zavzemajo znamenja in simboli pomembno mesto. Ker je človek obenem telesno in duhovno bitje, izraža in dojema duhovne resničnosti po snovnih znamenjih in simbolih. Kot družbeno bitje potrebuje človek znamenja in simbole za sporazumevanje z drugimi z govorico, kretnjami in dejanji. Isto velja za njegov odnos do Boga,” (KKC 1146).
Kot vidimo, Katoliška cerkev nima praznih obredov. Vsako dejanje ima poseben pomen in namen, da nas vodi k čaščenju Stvarnika.
Kardinal Ratzinger (Benedikt XVI) je to izročilo utrdil in v knjigi Bog nam je blizu: evharistija, središče življenja zapisal: “Naša vera in molitev se morata izražati telesno. Ker se vstali Gospod predstavi v svojem telesu, moramo odgovoriti s svojo dušo in telesom. Vse duhovne zmotnosti našega telesa so nujno del načina obhajanja evharistije: pojemo, govorimo, molčimo, sedimo, stojimo ali klečimo.”
Preberite še:
Kako moliti v paru
Kako naj torej molimo?
Klečanje se v evangelijih pogosto pojavlja kot način za izražanje prošnje ali čaščenja in neposredno sledi dejanju vere. “Verujem, Gospod,” lahko beremo v Janezovem evangeliju, čemur sledi poklon do tal (Jn 9,35-38). Na drugih mestih npr. ljudje kleče prosijo, da bi bili ozdravljeni. Tudi v Stari zavezi Salomon predano poklekne pred templjem (2 Krn 6,13). Ratzinger v knjigi Duh liturgije razlaga, da se človek s klečanjem poniža, a da so njegove oči usmerjene naprej in navzgor proti obličju Svetega, kot če bi stal.
Molitev stoje je pogosta tako v Stari kot Novi zavezi. Povezuje se z držo zmagovalca nad sovražniki in izraža pripravljenost. Ob prazniku pashe je bilo Judom rečeno, naj hrano jedo stoje, “s palico v roki”, pripravljeni na prihod Gospoda. Mnogi mozaiki zgodnjih kristjanov tako prikazujejo, kako molijo stoje in čakajo na Kristusov drugi prihod.
Sedenje je bolj nedaven način molitve, značilen ob branju beril in pridigah. V tem kontekstu je sedenje drža spominjanja in premišljevanja. Je drža poslušanja Božje besede.
Preberite še:
Ste depresivni? Molite to močno molitev proti potrtosti
Če povzamemo te različne načine molitve:
- S klečanjem se osredotočamo na prošnjo in čaščenje.
- Stoječa drža se nanaša na pripravljenost in zmagoslavje.
- Sedenje je primeren način za spominjanje, premišljevanje in poslušanje.
Ko boste naslednjič molili v svoji sobi, premislite, kakšen način bi bil za vaše potrebe najbolj primeren. Moliti ne bi smeli zgolj z dušo, temveč združeno s telesom – v čudoviti simfoniji slavljenja.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedel in priredil Jure Plut.
Preberite še:
Ali veste, kako pomembno je znamenje križa?
Preberite še:
Je res, da lahko kdorkoli blagoslovi karkoli?
Preberite še:
Grehi, ki ne potrebujejo spovedi?
