Nositi v sebi težak občutek krivde za nekaj, kar se je zgodilo v preteklosti, je preveliko breme, da bi ga zmogli nositi za vedno. Zakaj lahko odpustimo drugim, čeprav so ti zagrešili gnusne reči, po drugi strani pa ne moremo odpustiti sebi za precej manjši prekršek? Zakaj smo tako strogi do sebe?
Motiti se je človeško
Življenje nas pogosto pripelje v položaje, v katerih določenih stvari ne vidimo, ne delujemo s popolno jasnostjo ali se preprosto zmotimo. Vsak dan svojega življenja smo preizkušani pri izražanju naših čustev, pri njihovem podeljevanju, v trpljenju.
Motiti se je človeško. Napake so bistveni del čustvene rasti in napredovanja. Ni človeka, ki bi ne zagrešil napake. Moramo se naučiti odpustiti tako drugim kot samemu sebi.
Preberite še:
Oče ga je tepel in mu 14-krat prebil glavo, a Ciril je zmogel vse odpustiti
Sami s sabo
Ko moramo odpustiti samemu sebi, je situacija popolnoma drugačna, sami smo, ne obračamo se na druge. Gre za izključno notranji proces, v katerem nam ni treba nikomur nič razlagati niti se pred nikomer zagovarjati.
- Prevzeti moramo lastno odgovornost: Bistveno je, da se zavedamo, da imajo vsa naša dejanja vedno posledice. Prevzeti odgovornost za svoja dejanja pomeni potruditi se biti zares iskreni s seboj. S priznanjem svojih napak postajamo bolj zreli in močnejši, da lažje sprejemamo resnico.
- Naučiti se moramo odpustiti samemu sebi: Dati si moramo možnost, da smo to, kar v resnici smo, in se ceniti. Sprijazniti se moramo, da živimo polni strahov, negotovosti in čustev, ki oblikujejo naše poti. Spoznajmo, da so spodrsljaji in zmote dopustni.
- Odpuščanje je najkrajša bližnjica, da lahko začnemo na novo in se znova osredotočimo na to, kar je bistveno. To ne pomeni, da ni več treba biti odgovoren, ampak da se iz svojih napak kaj naučimo in se znebimo bremena, da bomo tako lahko začeli pomagati sami sebi in drugim.
Preberite še:
Kako odpustiti tisto, kar je nemogoče odpustiti?
Ena največjih, najbolj neproduktivnih in najbolj samodestruktivnih miselnih pasti, s katero se mnogi med nami soočamo, je občutek krivde ‒ kot bi možgani ne vedeli, kaj narediti z neprijetnim občutkom, da je to čustvo tu. V nobenem primeru občutek krivde ni ustvarjalen.
Odpustiti samemu sebi je osvobajajoče. Odpuščanje nam pomaga, da znova vzamemo življenje v svoje roke, se še bolje spoznamo in, ne nazadnje, postanemo bolj veseli.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila španska izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Maja Pintarič.
Preberite še:
Ne zmoreš odpustiti? Nasveti za opuščanje zamer
Preberite še:
Tako živi David, poslednji irski puščavnik, ki ga lahko gledate tudi na YouTubu
Preberite še:
5 svetnikov, ki so znali brati misli
