Nataša in Vael Hanuna sta poročena štiri leta. On je musliman s palestinsko-sirsko-slovenskimi koreninami, ona je zavedna katoličanka. Zakon prevajalca in turističnega vodnika ter katehistinje. Iščeta podobnosti, spoštujeta razlike, dopolnjujeta osebnost drug drugega. V družbi si želita več spoštovanja in manj zaničevanja ter sama korakata po tej poti.
S kakšnim kladivom razbijata tezo, da dober zakon med zavednim muslimanom in zavedno kristjanko ne more obstajati?
Vael: Nase ne gledava kot na muslimana in kristjanko, ampak sva mož in žena. Drug drugemu sva dolžna spoštovanje, pomoč, sožitje.
Nataša: Lahko spoštuješ človeka, če ga ne sprejmeš takšnega, kot je? Ne moreš. Priznam, pred poroko si nisem znala predstavljati, da se bom poročila z nekom, ki ne bo hodil z mano k maši. Zdaj mi je to kristalno jasno in zaradi tega nisem nič bolj revna. Napak bi bilo, če bi moža silila v nekaj, česar ne čuti. Potem ga ne bi sprejemala.
To ne velja le za vero. Saj se spreminjava in bogativa, ko se pogovarjava o najinih verah. Čas za pogovor si posebej vzameva ob sobotah dopoldan. Zelo pogosto o podobnostih in razlikah v najinih verah. Gledava kritično in povezovalno. Mislim, da sem po poroki poglobila svojo vero. Muslimani določenim stvarem dajejo večji poudarek kot mi.
Biti moraš odprt za stvari. Če se vedno ne sprašuješ kaj o svoji veri, je nekaj narobe. Vera raste v odnosu. Meni je zrasla med otroki, ko sem učila verouk in so mi zastavljali malo težja vprašanja. To je bil najboljši izziv. Nataša
Preberite še:
Prestrašeni katoličan. Od kod vsi ti kompleksi, povezani z našo vero?
Koliko krščanskih zakramentov imate, Vael?
Vael: Krščen sem bil v Damasku, tako kot vsi drugi otroci v družini. Bratje so vsi ostali katoliki, jaz pa sem se bolj začutil v muslimanski veri. Sicer pa sem v Črni na Koroškem (od tam izhaja njegova mama, op. a.) ministriral. Stika z vero, tudi pri spovedi, nisem čutil prek nekega posrednika. Mislim, da lahko vsak vzpostavi stik z bogom. Lahko z razmišljanjem, dobrim delom, pomočjo drugim …
Nataša: Sveta trojica je meni blizu in domača, nekaj normalnega. Za Vaela Jezus ni Bog, tu sva si različna. A se spoštujeva v tem. Ne morem mu nečesa vsiliti. Vera se rodi v tvojem srcu.
Kako je bilo z vašim ministriranjem?
Nataša: Zaradi tega sva se poročila! Ko me je povabil na zmenek, sem dejala, da se z njim verjetno ne morem katoliško poročiti. Da zmenek zato nima smisla. Nato mi je rekel, da je krščen, da je ministriral in da zna moliti rožni venec. Na te tri “fore” me je dobil!
Vael: Tedaj je bil na Ravnah kaplan Franc Lenassi, ki je znal pritegniti mladino. Na dve leti smo hodili v Slovenijo, živeli smo pri stari teti. Vsako jutro nas je vzela s sabo k maši. Potrebovali so ministrante in nas tako pritegnili. Bilo mi je zelo všeč. Čeprav še nisem šel k prvemu svetemu obhajilu, sem vseeno želel hostijo kot brat. Kaplan mi je pozneje neposvečeno, zelo veliko hostijo prinesel domov. Bil sem star osem let, tedaj stvari še ne moreš dobro razumeti. Čez čas sem se našel v islamu, ki mi je bližje. Vsekakor pa ne zaničujem krščanstva.
Kako vzgajata Vaelovega sina iz prejšnje zveze?
Nataša: Jaz ga pripravljam na zakramente. Šel je k prvemu svetemu obhajilu, zdaj gre k birmi.
Vael: Naj najde pot do boga. On je isti. Veste, nekoč sem na nekem predavanju slišal prispodobo o petih kozarcih ob polni luni. Njen odblesk je v vseh, ne glede na število kozarcev. Vsak ima svoj pogled na boga. Vrednote krščanstva in islama so podobne. Če se držiš desetih zapovedi, si blizu boga.
Še nekaj fotoutrinkov iz družine Hanuna:
Kateri so največji predsodki družbe v zvezi s katoličani in muslimani? Eden najbolj očitnih je vsekakor povezovanje kakršnegakoli islama s terorizmom.
Nataša: Terorizem … Imam zelo miroljubnega moža. (nasmešek) Nekoč sem poslušala deklico iz Gaze, ki nas je obiskala. Dejala je: “Vse, kar si želim, je, da bi eno noč mirno spala, brez bombardiranja.” Včasih se znajdeš v tako brezizhodnem položaju, da ti postane vseeno. Hočeš le zbežati iz te groze.
Ker sem poročena z Arabcem oziroma Palestincem, naj bi bila tudi jaz potencialna teroristka? Nekdo, ki se je vselej zavzemal za mir, je kar naenkrat postal grožnja temu svetu?
Preberite še:
Dekle, ki se ne boji več teroristov, čeprav so ji pred očmi ubili mamo
Ste začutili tovrsten pritisk?
Vael: Posredno morda. Bolj neposredno pa ga je čutila moja mama, dokler okolica ni res dobro spoznala mojega očeta. Ko je teta, pri kateri je živela moja mama, prišla v Sirijo, kjer je videla, da ji oče omogoča versko in kulturno življenje, se je pomirila. Videla je, da je vse normalno. Katedrale, kot je bila v Damasku, kjer smo bili krščeni, Slovenija nima. Dokler niso prišli Evropejci in Američani, so kristjani in muslimani v Siriji živeli v sožitju.
Imela sva katoliško poroko. Na vabilih pa so verzi iz korana in Svetega pisma. Nataša
Kako obhajata praznike?
Nataša: Na žalost muslimanske nekoliko premalo. To morava nadgraditi. Za polnočnico gremo k maši vsi. Če se priključiš obredu nekoga drugega, ne izgubiš svoje vere. Vael zaradi obiska cerkve ni nič manj musliman, tako kot jaz ne bi bila nič manj kristjanka, če bi šla v mošejo.
Vael: V Sloveniji se, kar zadeva muslimanske praznike, nikoli nisem našel. V Siriji je to povsem drugačno doživetje. Pač praznujem bolj v sebi. Morda naredim recimo ramadanske slaščice, sinu razložim ozadje praznika. Težko živiš muslimansko v nemuslimanskem okolju. Tega ne mislim negativno, taka je družba.
Ko so bili krščanski prazniki, so muslimani v Siriji redno voščili kristjanom. Naš dom v Damasku je bil poln tako ob muslimanskih kot ob krščanskih praznikih. Sestavine je bilo težko dobiti, a oče je vedno poskrbel, da je mama lahko pekla potico, piškote in drugo. Čakal jo je taksi, da je lahko šla k maši.
Preberite še:
Nekoč je tesal mize, zdaj pa iz bede rešuje zasvojence
Kako imeti oči odprte za stiske migrantov, zaznati pravo potrebo?
Vael: Leta 2015 me je Karitas poslala na mejni prehod Obrežje. Ko sem prišel, je bilo 300 migrantov. Zdelo se nam je veliko. Naslednji dan jih je bilo 2500. Meni je bilo hudo za vse. Ne glede na razlog, zakaj je kdo šel, je treba imeti za tako pot pogum.
Začel sem se pogovarjati. V redu, v Siriji in Iraku je vojna. Nekdo tretji ni mogel delati, ker ni imel šole. “Šola mi je brez zveze.” Zato zelo kritično gledam na krizo. Vsak ima pravico, da se giblje po naši lepi Zemlji. Ampak s ciljem. Ga ne želiš imeti? Čakaš, da ti ga bodo dali?
Preberite še:
“Predstavljajte si, da bi v Slovenijo prišlo milijon beguncev. Kaj bi naredili?”
Ljudje se mi smilijo, a sem tudi kritičen. Če doma nisi mogel delati, je drugje še težje. Kulturne razlike, jezik … Če se poglobiš, vidiš, da nimajo vsi pravice, da jih Evropa sprejme. A bi jih več, če bi se njihov prihod bolje razporedil. Nemčija je potrebovala delavce. Sirci veljajo za sposobne in pridne. V Nemčiji jih dela veliko. A država ni bila pripravljena na milijon ljudi hkrati.
Življenje v multikulturni in multiverski družini prinaša veliko bogastvo. Zdi se mi, da polovice mene ne bi bilo, če ne bi izkusila tega, kar sem v štirih letih zakona z Vaelom. Nataša
Bolezen je treba zdraviti pri vzrokih, ne posledicah. A te je vseeno tudi treba odpravljati. Je fizična ovira, ograja res prava rešitev?
Vael: Hkrati sem za ograjo in proti njej. Z ograjo je Slovenija zelo omejila problem ilegalnih prehodov. Nato se odloča o mednarodni zaščiti. Če si koga ubil ali če si dolžen državi, to ne spada po mednarodno zaščito. Če si bežal pred vojno ali si rasno preganjan, pač. Ekonomski migranti tudi ne dobijo zaščite.
Nihče od Alžircev ali Maročanov je ni dobil. Slovenija je bila edina država, kjer se je vedelo, koliko migrantov je vstopilo in koliko izstopilo. Nismo imeli ne kriminala ne trgovine z ljudmi. Avstrija in Nemčija še zdaj iščeta ljudi. Ograja je migrantom pravzaprav pomagala. Proti pa sem, ker so civilizacije nastale s preseljevanjem. To je potekalo od nekdaj.
Preberite še:
Služabnik indijanske princese, zaradi katerega se je spreobrnilo šest milijonov ljudi
Preberite še:
Zidak za porušene hiše in malta za razpokane odnose
Preberite še:
Nastja Kramer: “Na začetku sem delala cele dneve, zadnji dve leti pa …”
