Gotovo bi se našel kdo, ki trdi, da so mnogi nehali hoditi v cerkev zato, ker ji kot inštituciji primanjkuje fleksibilnosti v povezavi z določenimi temami, kot na primer njena drža glede homoseksualnih zvez in tudi drugih načel, ki niso nujno povezane s spolnostjo. In vendar, razlogi za odsotnost vernikov po cerkvah so lahko drugi.
Zakonca Thom in Joani Schultz, ki sta svetovalca za vero, sta napisala knjigo “Why nobody wants to go to church anymore” (Zakaj nihče več noče hoditi v cerkev). V njej ugotavljata, da so se zadnje čase mnogi – predvsem mladi – odločili, da se oddaljijo od Cerkve. In to v državah s staro krščansko tradicijo. Trditev sta utemeljila z obširno raziskavo, ki sta jo izvedla tako v katoliških kot v protestantskih okoljih. Študija razkriva štiri poglavitne vzroke, zaradi katerih so ljudje nehali obiskovati obredne kraje.
Preberite še:
Hej, duhovniki, ali želite, da se milenijci vrnemo v Cerkev?
1. Ljudje se v Cerkvi čutijo sojene in obsojane
Zakonca Schultz sta ta vzrok navedla kot prvega od štirih, zaradi katerih se ljudje oddaljujejo od cerkva in drugih obrednih krajev. Ne gre za to, da je na omenjenih krajih veliko ljudi, ki bi sodili in obsojali. Gre bolj za predsodek, ki ga imajo tisti, ki se čutijo sojene in obsojane.
Za to situacijo obstaja učinkovita rešitev: Cerkev naj še naprej sprejema vse verne, kakorkoli pridejo in v kakršnemkoli stanju pridejo; neodvisno od tega, če v Božjih očeh njihova dejanja morda niso dobra. Torej, potrebna je “radikalna gostoljubnost”, ki odpira možnost, da se o grehu spregovori, vendar pozneje (ko se bodo čutili sprejete).
2. Ljudje opažajo nezmožnost Cerkve za dialog
Thom in Joani Schultz razložita, da na zahodu ljudje želijo govoriti, a tudi želijo biti slišani: po šolah vzpodbujajo k razpravljanju in otroci so že v zgodnjih letih vajeni, da profesorju povedo, kar mislijo in kar jim pade na pamet. Strani po časopisih so polne pripomb ljudi, ki želijo izraziti svoje mnenje, pa čeprav mnogi zelo verjetno obravnavane teme niti dobro ne preštudirajo.
Medtem pa ljudje, ki gredo k maši ali kakšnemu obredu, ne najdejo nobenega trenutka, ko bi se lahko izrazili. Verjetno bi se našel kdo, ki misli, da je za katoličane situacija manj zapletena, ko pač med mašo že recitiramo neke odgovore in glasno molimo. V mnogih protestantskih obredih so ljudje omejeni le na poslušanje pastorja ali petje pesmi. Ko stare pesmi zamenjajo z novimi, ki jih ljudje ne poznajo, pri obredu tako rekoč nimajo več kaj početi.
Zakonca Schultz sta ugotovila, da želijo ljudje govoriti o svojih verskih čutenjih, želijo spraševati, biti slišani, vsega tega pa pri maši ne morejo delati. Zato bi morala Cerkev ponuditi prostor, kjer bi lahko podelili svoja mnenja. Ker neki župnik ne more pozorno poslušati vseh župljanov, je potrebno ljudi spodbuditi, da organizirajo manjše skupine – prostore, kjer do dialoga lahko pride.
Preberite še:
Od kapucinov do dekleta in nazaj: Jokal sem od sreče in šoka
3. Zaradi splošno veljavnega mnenja, da “so kristjani hinavci”
Ljudem je težko sprejeti, da so hinavci. Seveda, “hinavci so drugi, jaz ne”. Resnica je, da kristjani nikoli ne bodo mogli biti dovolj krepostni za zelo visoke kriterije tistih, ki so od Cerkve oddaljeni. Ni pomembno dobro, ki ga kristjani opravljajo po svojih župnijah. Kdor je oddaljen od Cerkve, bo vedno našel kakšnega kristjana, ki zanj ne bo dovolj dober. Če slučajno ne bo našel grešnega člana Cerkve ob sebi, bo še vedno dovolj primerov v medijih: duhovnika, ki uničujoče vpliva na okolje, redovnika, ki je zagrešil zločin … Vzrok lahko najde celo v preteklosti: “Ne hodim k maši, ker je sveta inkvizicija …”.
Po mnenju avtorjev je najboljši pristop Cerkve ta, da poudarja, da ni hiša za brezhibne, pač pa bolnišnica za bolne. Poleg tega bi morala postati bolj ponižna in vidna; če je ponižnost privlačna, ji je treba priskrbeti podobo. Ravno to je tisto, kar dela papeža Frančiška tako privlačnega za mnoge vernike, ki so od Cerkve oddaljeni.
4. Občutek, da je Bog “oddaljen” ali “mrtev”
Zadnji razlog, ki nam ga zakonca Schultz predstavita, je dejstvo, da ljudje ne čutijo, da bi bil Bog živ. Izgovarjajo se, da ga niso videli, da niso z njim govorili. Zato je pravi odgovor tu kerigma, močno oznanilo, da “je Jezus vstal od mrtvih, nas rešuje smrti, greha in spreminja naše življenje”. Pomembno je posamezniku poudariti, da “te Bog ljubi in ti čisto osebno odpušča tvoje grehe”.
Avtorja še opozarjata, da je bolj kot to, da jim govorimo o neki visoki morali, po kateri bi morali ljudje živeti, pomembno to, da jih povabimo, da izzovejo Boga, ga preizkusijo, se mu zaupajo, mu odprejo svoja srca in dopustijo, da jih On preobrazi po sebi.
Prispevek je nastal po članku, ki ga je objavila brazilska izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Maja Pintarič.
Preberite še:
Generacija Z ‒ poznate značilnosti mladih, rojenih med letoma 1995 in 2010?
Preberite še:
3 nauki o veselju ”najsrečnejše ženske vseh časov”
Preberite še:
Prestrašeni katoličan. Od kod vsi ti kompleksi, povezani z našo vero?
