Prvenec v filmski seriji Jurski park izpred 25 let je na izviren način odkrival tematiko, priljubljeno že v času romantike. Tisti čas so pesniki in filozofi, npr. Jean-Jacques Rousseau, Wolfgang von Goethe, William Blake in John Keats, v odgovor na razsvetljenstvo opozarjali na nevarnost sle po popolnem razumevanju in obvladovanju narave.
Goethe je tako grajal Newtonov znanstveni pristop, ki je na prvo mesto namesto občudovanja postavljal vpraševanje narave, Blake pa je po drugi strani v zori industrijske revolucije tarnal nad “satanovimi mlini”, kovačnicami in tovarnami.
Preberite še:
Fenomen Jordana Petersona in njegovih 12 pravil za življenje
Najznamenitejši in najvplivnejši pomisleki o tem so nedvomno zajeti v romanu Frankenstein pisateljice Mary Shelley. V njem doktorju Frankensteinu uspe, da umetno ustvari človeka. Toda nastala pošast pobije skoraj vse njegove bližnje, kar pa sporoča, da se polastitev avtoritete Božjega in naravnega konča v izbruhu sil, ki so neukrotljive.
John Hammond, ki ga je v prvencu Jurskega parka igral Richard Attenborough, predstavlja posodobljeno in milejšo obliko dr. Frankensteina. S poseganjem v evolucijo in naravo živalskega vrta razkriva značilen racionalistični odnos, v katerem je vse v okolici videno kot predmet za preoblikovanje. Romantično kritiko takšnega početja opazimo skozi lik Jeffa Goldbluma, ko matematik opozarja, da je Johnov popoln nadzor nad poskusom nemogoč.
Padlo kraljestvo in človekovo dostojanstvo
V zadnjem delu filmske serije, Padlem kraljestvu, se Frankensteini in Hammondi zopet pojavijo. Tokrat gre za starejšega tajkuna in vplivneže, ki so za dinozavre in njihovo oborožitev pripravljeni plačati ogromne vsote. In zopet se zgodba odvija skozi rjoveče pošasti in kupe trupel.
A ne razumite me narobe: takšno sporočilo je dobro. Kot je imela prav Mary Shelley, imajo prav tudi ustvarjalci Jurskega parka. Nadvladovanje narave na tak način je arogantno – ostro ga je v svojem pismu Laudato si obsodil tudi papež Frančišek.
Preberite še:
Kdaj ne opravljamo svojega dela, ampak umazano delo smrti?
Problematično v zadnjem delu pa je to, da so živali predstavljene kot ljudem enakovredne. Junaki Padlega kraljestva želijo dinozavre rešiti pred izbruhom vulkana. S tem ni seveda nič narobe, toda ko se dinozavri znajdejo na celini in jim v kletkah grozi zastrupitev (za podrobnejšo zgodbo si oglejte film), se ena izmed junakinj odloči, da jih izpusti – s tem pa pusti, da zaidejo v gozdove Severne Kalifornije.
Po pritisku na gumb za izpustitev izjavi: “Ne moremo pustiti, da umrejo. Morala sem. Živi so kot jaz.” Njeno sporočilo, da imajo dinozavri enako dostojanstvo kot ljudje in da si ravno tako zaslužijo živeti, je jasno. Izpustiti jih mora, čeprav to pomeni, da bo na tisoče ljudi umrlo.
Toda … ne. Naravo moramo vedno spoštovati in vsak aroganten poskus, da vanjo posežemo, se brez dvoma konča zelo slabo. A obstaja kvalitativna razlika med človeškim življenjem in življenjem drugih bitij – zato mora biti v kočljivih situacijah na prvo mesto vedno postavljen človek.
Sveto pismo ves čas opozarja, da je narava dobra in da je kot taka vključena v Božji načrt odrešenja. Ravno tako pa opozarja, da je človek ustvarjen po Božji podobi in ima s tem posebno dostojanstvo, ki se ga ne sme oskruniti. Ne glede na to, kako mogočna je žival, ta nima neomejene vrednosti, ki jo ima človek. Zato se z vsako zameglitvijo te razlike izpusti nova različica Frankensteina.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedel in priredil Jure Plut.
Preberite še:
5 razlogov, da si ogledate film Še vedno Alice
Preberite še:
5 izvrstnih knjig, ki so letos dobile tudi filmsko upodobitev
Preberite še:
Tiho mesto: najbolj nepričakovano verski film leta
