“Ljudem se zaradi nogometa zdim čudna, ampak meni je to normalno.” Kaj je torej “normalnost” za nogometno blogerkoPatrizio De Franceschi Korent?
Da je ob vsaki tekmi “svojega” Juventusa, enega najslovitejših italijanskih klubov, prikovana pred ekran. Da strastno navija za Maribor in slovensko reprezentanco.
Da so v središču njenega zanimanja zgodbe ekip, igralcev, trenerjev, stadionov, ki jih prinaša nogomet, številni pa jih prezrejo. In, ne nazadnje, da si čim večkrat na stadionu želi biti v prvi vrsti, ker je tako z vsemi čutili bližje dogajanju.
Preberite še:
Sveta Trojica na polfinalu nogometnega pokala
Preberite še:
Izstop iz mehurčka: življenje z otrokom, ki ima Downov sindrom
Ne zaradi lepote, ampak …
Daleč od tega, da bi njeno navdušenje izviralo iz lepote igralcev. Ni med tistimi “instant” navijačicami, ki kričijo: “Iiii, poglej ga, kako je luštkan!”
Pravzaprav je do lepote nogometašev precej ravnodušna: “Ne vem kakšni ‘tipi’ ti nogometaši niso, kajne? Nek odstotek, tako kot povsod, jih je prikupnih tudi med nogometaši. Vedno gledam v športnem smislu – tek, skok in še kaj.” Ter seveda vse, kar je povezano s čustveno platjo nogometa.
Preberite še:
Nogometaši Reala evropski naslov proslavili tudi z Marijo
Nogometno romanje
Vanj je zaljubljena od mladih nog. Že oče je bil navijač Juventusa. S črno-belo klubsko barvo pa so jo okužili sorodniki v Italiji v najstniških letih. V Torino, kjer domuje Juventus, odpotuje vsaj enkrat letno. Če je tekma popoldne, pot opravi celo v enem kosu. Ne da bi prespala. Skupaj 1300 kilometrov.
Čips z možem
Njen najljubši igralec je upokojeni Alessandro Del Piero, legenda Juventusa. Z njegovimi plakati je bila polepljena soba tudi, ko je vanjo prvič pripeljala svojega zdajšnjega moža. “Sprejel me je tako, kot sem. Mislim, da je to največ, kar obstaja v odnosu,” pravi Patrizia.
Včasih gledata nogomet skupaj: “A mož ne spremlja tako strastno in intenzivno kot jaz.” Čistega razbijanja klasičnih družbenih stereotipov, da bi ji on prinesel pivo, še ni bilo. Čips pa ji je že.
V gostilnah je ne boste srečali
Skupinskih ogledov tekem v barih ne mara zaradi prevelikih odmerkov kričanja in negativnosti. “Jaz doma rada gledam nogomet v tišini, ne navijam zraven. Ne želim, da mi kdo prestavlja kanale ali komentira. Razen če Juventus po krivici izgublja. Seveda sem bila na polfinalni tekmi lige prvakov, ko je Gigi Buffon (njen najljubši vratar, op. a.) dobil rdeči karton, prilepljena na zaslon. Vedno pa za koga stiskam pesti,” razlaga.
Preberite še:
Slovenski nogometaš iz Argentine bogatejšim rekel ne in izbral Slovenijo
Obsojeni na nogomet
Kaj pa pravi troje otrok? “Otroci vedo, da ko igrata Juventus ali Maribor, nimajo ‘šans’ za risanke ali kaj drugega. To sem jih že naučila. Juventus gledam vedno, vse drugo si moram malo priboriti.”
Bistro so se že naučili tudi, da se mami zelo prikupijo, če polaskajo njenemu najljubšemu klubu: “Ko je prvenstvo, vedo, da so obsojeni na nogomet. Če se le da, tedaj vzamem dopust.”
Nogometni čevlji na poroki in prvorojenec
Oboževanje Del Piera je šlo celo tako daleč, da se ni poročila v čudovitih čeveljcih, ampak … “Obuta sem bila v njegove nogometne čevlje (Del Pierova kolekcija, op. a.). Mož je dejal: ‘To je tvoj dan, obleci in obuj, kar želiš. Samo da reci.’ Že prej, ko sva bila fant in dekle, sem mu rekla, da bo prvi sin Alessandro. In je – Tristan Alessandro. Del Piero mi je bil vselej všeč,” razlaga Patrizia.
Zakaj? “Ne kot moški, ampak kot popoln športnik. Treniral je več, vedno dal vse od sebe, nikoli ni bil vpleten v škandale. Ni popival, ni se ukvarjal z drogami. Nikoli, tudi ob izpadu iz prve lige, ni obrnil hrbta klubu. Vedno je bil predan in je lepo govoril o Juventusu.”
Če bi dekleta na nogomet pogledala drugače
Trdno se oklepa prepričanja, da nogomet ni izključno moška zadeva: “Moški ste si ga malce prilastili. Kot da je to vaš čas, tekmo si želite ogledati v družbi prijateljev. Tudi ženske bi ga lahko spremljale. Če poznaš zgodbe nogometašev, ekip, stadionov, prvenstev, je nogomet lahko lepa združitev vsega tega.”
“Nekoč sem na tekmo peljala 32 mam, tet, gospa, ki še nikoli niso gledale nogometa. Sedele smo povsem spredaj. Videle, kako igralci ‘orjejo’ zelenico, slišale, kaj se pogovarjajo. Bilo je super. Če ti nekdo razloži kontekst, zgodovino igralcev, ekip, hitro postane zanimivo.”
Budnica za narod
Za Patrizio je nogomet najpopolnejši šport. Med drugim zato, ker množicam prinaša toliko sreče in zadovoljstva. To je še posebej opazno na evropskih in svetovnih prvenstvih, ko so čustva še bolj intenzivna.
Preberite še:
Slovenka iz Venezuele: Odrasla sem tu, študirala, zdaj pa moramo uiti. Grozno
“Ko igra reprezentanca, je večja pripadnost. Narod se poveže, zbudi. Ko se igralci postavijo v vrsto z grbom na prsih pred slovensko zastavo, ko zadoni himna, ne moreš ostati hladen. In če pride še rezultat, je nemogoče, da bi ostali zamorjeni, negativni,” se strastna navijačica, ki ima med drugim doma dva dresa s svetovnega prvenstva 2002, spomni zlatih časov slovenskega nogometa.
Preberite še:
Brane Miličević je bil že klinično mrtev, videl je predor in luč
Jan Oblak s knjigo sredi stadiona?
Seveda ji je žal, da v Rusiji ne bo slovenske ekipe. Morda še bolj pa jo boli, da navijači ob reprezentančnih tekmah ne morejo napolniti stadiona: “Če bi na primer Jan Oblak sredi igrišča bral knjigo, bi stadion Atletica napolnili z ljudmi, ki bi ga gledali. O tem sem prepričana. Knjiga pa bi postala uspešnica. To Slovencem manjka. Reprezentanca potrebuje navijače tudi na prijateljskih tekmah ali takšnih, ki niso več pomembne.”
“Na nogomet gledam kot na krog energije. Navijači jo dajejo igralcem, igralci pa njim nazaj. Tudi ob slabih tekmah in porazih. Anglija napolni Stožice. Zakaj jih ne bi San Marino? Grdo se mi zdi, da navijači ‘šimfajo’, če niso na stadionu. Ne moreš pričakovati, da nogometaš da vse od sebe, če igra pred praznim stadionom.”
Preberite še:
10 predlogov za “katoliške počitnice”
Blogerka
Blog Fuzbal je ljubezen piše štiri leta. “Ko človek pride prek 40, potrebuje ali psihiatra ali ukvarjanje z nečim, kar ima rad. To je zame blog,” Patrizia smeje “opraviči” njegov obstoj. Z branostjo se ne obremenjuje, je pa zelo vesela, da je na primer intervju z nekdanjim selektorjem Matjažem Kekom imel 11 tisoč bralcev.
“Pri blogu se držim ene smernice: pišem le pozitivno. Nikoli ne natolcujem, ne sodim, ne pišem grdih stvari, ker je tega tako ali tako že preveč. Pišem le o lepih stvareh. Tudi če gre za še tako hud poraz, je mogoče najti njeno pozitivno plat. Koliko komentarjev se usuje po izgubljeni tekmi: sodnika zapreti, trenerja izgnati iz države, igralci nimajo pojma. To je brez zveze.”
Proč z negativnostjo
Negativnim stvarem se, čeprav seveda ve, da obstajajo, želi izogibati v vseh pogledih: “Zame je nepredstavljivo, da je nek človek vreden 100 milijonov evrov. Ljudje smo neprecenljivi, ne razumem, kako se na tak način trguje z nami. Temne plati nogometa obstajajo, za večino ljudi so privlačne, zame ne. Ne ozaveščam jih in o njih ne razmišljam. Na primer o prirejanju tekem.”
Njenih najljubših reprezentanc, Slovenije in Italije, v Rusiji ne bo. Zato pa bo imela precej dela s spremljanjem nogometašev Juventusa. Predvsem v argentinskem in hrvaškem dresu.
Preberite še:
10 hobijev, zaradi katerih smo pametnejši
Preberite še:
Odkrij geslo do njegovega srca
Preberite še:
“Vsakokrat ko se vrnem v Slovenijo, je zame novo leto”
