Fotelj, kava in jutranje novice. Ne glede na to, ali uporabljamo papirnato različico ali zaslon svojega pametnega telefona, se zdi, da pregledovanje novic spada med posvetna opravila. Pa je nujno tako?
Papež Frančišek dobi vsak dan pripravljen pregled dnevnega tiska. Nadškof Konrad Krajewski je pripovedoval, da je nekega dne papež v časopisu prebral, da je neka mlada ženska v Milanu naredila samomor. Sveti oče je takoj poklical njene starše, z njimi govoril in jih povabil na kosilo v dom svete Marte.
Papež je pokazal, da je branje novic lahko mesto, kjer se pojavlja usmiljenje. Branje o sreči ali nesreči nekoga, o veselih dogodkih ali tragedijah, ob katerih nam ledeni kri, predstavlja priložnost, da udeležence teh dogodkov ljubimo. Kako?
Preberite še:
Prestrašeni katoličan. Od kod vsi ti kompleksi, povezani z našo vero?
Skupnost
Pomemben element je občutek skupnosti. Zelo težko je v duhu evangelija doživljati branje, povezano s politiko ali ekonomijo, če nimamo občutka, da smo skupnost. Ne le na ravni mesta, regije ali države, ampak tudi na ravni vsega planeta. Branje naj bo znamenje solidarnosti, oprto na zavedanje, da smo v tem skupaj.
Bližina
Drugi element je bližina. Zakaj bi se branje o dogodkih danega dne ali tedna odvijalo samo v glavi? Pregledovanje novic je priložnost za bližino z osebo, o kateri beremo. Da pridemo do tega, potrebujemo dve sestavini, o katerih govori papež Frančišek: nežnost in širino srca.
Farizej je vprašal Jezusa: “In kdo je moj bližnji?” (Lk 10,29). Jezus je takrat spregovoril o Samarjanu, s katerim Jud ne bi hotel imeti nikakršnega stika. Za vsakim priimkom politika, režiserja, sodobnika, tujca se skriva konkreten človek, ki je moj bližnji.
Morda mu je težko? Morda po čem zelo hrepeni? Morda se ga je dotaknilo trpljenje? Ko o njem berem, lahko vsaj nekaj trenutkov spremljam njegovo življenjsko pot. Lahko to delam kot vaški opravljivec, lahko pa sem človeku v tem trenutku blizu in z dobroto pomislim nanj.
Preberite še:
10 predlogov za “katoliške počitnice”
Preberite še:
“Nekoč me je sin vprašal, kako me bo našel v nebesih, če bo tam velika gneča”
Molitev
Če naj bi bilo branje novic duhovna vaja, ne sme manjkati vsaj nekaj sekund molitve. Iz revij in časopisov pogosto lahko izvemo o ljudeh take stvari, ki bi jih sami raje zadržali zase.
Vsak dan lahko beremo o tragedijah, ki se dogajajo povsem nedolžnim ljudem. Večkrat lahko beremo o politiku, ki nas posebej spravlja ob živce. V vsakem primeru se lahko ustavimo in vsaj nekaj trenutkov molimo za osebo, o kateri smo brali. Zelo preprosto, v enem stavku.
Na ta način za trenutek zaustavljamo spiralo malodušja in sovraštva, ki se v medijih vsak dan vleče od zgodnjih jutranjih ur.
Gospod, kaj naj storim?
Zagotovo pobožna misel ni dovolj. Pregledovanje novic nas približa Bogu, ko se po končanem branju vprašam: “Kaj pa lahko jaz naredim?” Zgodi se toliko stvari, da bi vsak človek lahko vsak dan izdal svoj časopis. Kaj pa lahko storim sam, da bi se širila dobrota?
Papež Frančišek jasno pove, da je tak sklep povezan s tem, da se lahko tudi umažemo in da v tistem trenutku nismo več le recenzenti prebranega. Vsakdo lahko spreminja svet. Obseg ni pomemben. Naj bo to dvorišče, hiša, naselje, pisarna v službi ali soba v domu za ostarele.
Preberite še:
Nekoč je tesal mize, zdaj pa iz bede rešuje zasvojence
Lectio divina
Lectio divina je branje Božje besede z ljubeznijo. Podobno lahko beremo tudi novice – z ljubeznijo in sočutjem do glavnih junakov. Tako postajamo udeleženi v ljubezni Boga, ki daje svojemu soncu, da vzhaja nad hudobnimi in dobrimi ter pošilja dež pravičnim in krivičnim” (Mt 5,45). Tako pregledovanje novic lahko postane branje z Bogom – lectio divina.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila poljska izdaja Aleteie. Prevedel in priredil Rok Pogačnik.
Preberite še:
Brane Miličević je bil že klinično mrtev, videl je predor in luč
Preberite še:
Najprej si je življenje vzela mama, nato še oče. To je Anjina zgodba
Preberite še:
5 stavkov, ki jih nikoli ne smete reči nekomu, ki žaluje
