Vprašanje bralke
V mojem razredu sem edina, ki obiskuje verouk. Ker tega ne skrivam, me sošolke kdaj tudi sprašujejo o Bogu, veri, Cerkvi itd. Kako naj jih prepričam, da Bog obstaja, če me zaničujejo?
Nada
Preberite še:
Martin Golob – v traktorje zaljubljeni župnik, ki igra playstation, ministranti pa ga obožujejo
Odgovarja p. Primož
Postavljaš zelo dobro vprašanje, prepričan sem, da ni samo tvoje. Celo več – menim, da se vsak kristjan kdaj znajde v takšnem položaju. Kratek odgovor na vprašanje, kako jih prepričati, je: “Zelo težko.” Težavi sta dve. Po eni strani se obstoja Boga ne da dokazovati na enak način kot obstoja zakonov ali pravil v naravi. Poleg tega za obstoj Boga ni nekih dokončnih razumskih dokazov ne za ne proti, ker bi v tem primeru te vrste debate že zdavnaj prenehale.
Po drugi strani pa imaš verjetno tudi sama izkušnjo, da se je z nekom, ki po tvojem govori in počne neumnosti, težko zbrano in resno pogovarjati. Argumenti, s katerimi zagovarja svoje neumnosti, nas ne zanimajo in njegovemu dokazovanju le redko prisluhnemo, pa še to bolj na eno uho. Položaj je enak, kadar sem jaz v vlogi osebe, ki po mnenju drugih govori neumnost, kajti zagovarjati obstoj Boga ali smiselnost vere je za marsikoga ravno to.
Preberite še:
Novinar, ki je želel dokazati, da je Kristusovo vstajenje laž
Zato ti predlagam dvoje. Po eni strani je dobro, da se učiš presojati, s kakšnim namenom nekdo vstopa v pogovor s tabo. Če presodiš, da sogovornika resnično zanimajo tvoji argumenti in dokazi za obstoj Boga, potem je smiselno, da si vzameš čas za bolj poglobljeno razlago svojih argumentov (priporočam ti knjigo C. S. Lewisa z naslovom Golo krščanstvo oziroma starejši prevod iste knjige Zakaj Bog?), lahko pa v primernem trenutku predstaviš tudi osebno izkušnjo.
Če pa presodiš, da si v položaju, kot ga opisuješ v vprašanju, je bolj smiselno, da namesto razumskih argumentov uporabiš kakšno zgodbico ali anekdoto, ki bolj duhovito pokaže, da vprašanje obstoja Boga ni povsem preprosto (v slogu Jezusa: “Odgovorite mi na to vprašanje, pa bom jaz odgovorila na vaše,”). Poglej v zbirke zgodbic Boža Rustje ali Bruna Ferrera, pa boš zagotovo našla kaj primernega! Tako ne boš obsojena na molk, saj lahko ponudiš odgovor, pa čeprav v obliki vprašanja – v najslabšem primeru se bo sogovornik nasmejal, morda pa se bo ob sporočilu še kdaj zamislil.
Drugi predlog pa se dotika zanesljivosti in pristnosti nekoga kot sogovornika. Če vidim, da nekdo resnično verjame, kar govori, in po tem tudi živi, ga bom laže imel za resnega sogovornika, ki ima kaj povedati in mu velja prisluhniti. Pričevanje z življenjem in zgledom nagovori in prepriča bolj kot katerakoli beseda. Trudi se živeti kot prava Kristusova učenka, pa bo Bog po tebi lahko nagovarjal vsakega, ki je odprt in iskreno išče.
Prispevek je bil najprej objavljen v tedniku Družina, št. 21, v rubriki Mladi val.
Preberite še:
Jezusovo vstajenje od mrtvih – resnica ali mit?
Preberite še:
10 navdihujočih misli slavnega fizika Stephena Hawkinga
Preberite še:
12 znanih osebnosti, ki zaupajo v Marijino pomoč
