Ko je bil Jakob, prvi otrok, star devet mesecev, sva se z možem skupaj odločila, da bi imela rada še enega. Seveda ne moreš in ne smeš tako natančno načrtovati, ker to tako ne gre. Vsaj pri nama ne. Med poskušanjem sta tudi brat in njegova žena povedala, da pričakujeta. Tega smo se skupaj veselili, a v meni se je spet pojavljalo vprašanje: Njima je takoj uspelo, zakaj ni še nama? “Ah, saj bo,” sva si rekla in z veseljem poskušala naprej. 🙂
Veselje ob nosečnosti in prvi zapleti
Na predvečer božiča sva zaslutila, da sem noseča. Naredila sva test in res je bilo tako. Naslednji dan sva že kar vsem naznanila veselo novico. Čas je tekel naprej, čutila sem nekaj slabosti, ampak nič resnega. Dan pred prvim pregledom pa sem začela krvaveti. Najprej zelo malo in se nisem obremenjevala, v petek, na dan pregleda, pa čedalje bolj.
Ko sem ginekologu omenila težavo, je samo zamahnil z roko in rekel, da ni nič hudega. Nato je sledil ultrazvok, ki je takoj pokazal, da je nekaj narobe. Ginekolog je postal tog in tih ter je samo nekaj mrmral. Nato mi je povedal, da imam blighted ovum: nosečnost je, ploda pa ni. V začetku ga sploh nisem razumela in sem si rekla, naj se ne vznemirjam, saj ni nič resnega.
Preberite še:
Nemoč, žalost, nerazumljenost, sram. Tabu, ki to ne bi smel biti
Nisem noseča!
A kmalu sem se zavedala resnosti položaja. Nisem noseča! Ne bova dobila otroka! Jok sem zadrževala do avta, nato pa samo možu rekla, da nimava otroka! Skupaj sva bila nekaj časa v objemu, potem sva šla domov. Obema je bilo kar slabo. Doma sva se odločila, da gre Aleš na nočno smuko, kot je nameraval, jaz pa bom doma. Tako bova vsak zase malo razmislila. Aleš je dal bolečino iz telesa, razmišljal pa o tem ni še nič.
Sama pa sem bila na začetku povsem zmedena, kaj se zdaj sploh dogaja, kako naprej, potem sem postala zelo jezna (v mislih, seveda, saj je v sosednji sobi spal otrok). Jezila sem se na bližnje, nase in na moža, tudi na Boga. Zakaj se je to zgodilo? Pa tako si želiva imeti otroke!
Pogovor in olajšanje
Prišla je moja sestra, rekoč, da ne bom sama in da se ji zdi prav, da je zdaj z menoj. Meni se seveda ni zdelo tako. Bila sem jezna še nanjo, zakaj me ne pusti pri miru. Samo da se bom lahko smilila sama sebi in se še naprej jezila. No, skupaj sva preživeli večer ob filmu in sladoledu, nato pa sva se šele začeli pogovarjati. Takrat sem tudi začutila močno željo, da ji povem, kaj se je dogajalo. Ko je pozno zvečer prišel mož, sem bila vsaj malo pomirjena.
Mož tisto popoldne in večer ni želel kaj preveč razmišljati o tem. V postelji sem mu rekla, naj pove, o čem razmišlja, a sva ob tem zaspala. Ponoči je imel more. Sanjal je, da naju lovijo. Sanjal je o nekakšnem plastelinu, ki je imel več oči. Okoli pol štirih se je zbudil in postalo ga je strah, bal se je vsega. Ni si upal vstati iz postelje, odpreti oči. Vse, kar mu je hodilo po glavi, je bilo samo: “Zakaj?” To je trajalo nekaj časa, potem pa je pomislil, da je prvič v življenju doživel smrt na tako globok način in pomislil na znanca, ki sta bila v težkem položaju.
Preberite še:
“Če bi res razumeli, kaj ta odločitev pomeni, se zanjo ne bi odločili”
Spontani splav
Okoli pete ure zjutraj sem začela vedno bolj krvaveti. Vedela sva, da se je začel spontani splav. Oba sva jokala.
Na poti do kliničnega centra sem bila zelo živčna. Strah me je bilo, saj nisem vedela, kaj me čaka. Mož pa je bil brezvoljen, za vse mu je bilo vseeno, a sem ga vseeno spodbujala, naj razmišlja o tem. Ko me je zdravnica pregledala, so me vzeli na oddelek. Z možem sva se morala posloviti, ker obiski niso bili dovoljeni. To je bil najhujši trenutek dneva, saj nisva mogla ostati skupaj in si stati ob strani. Mož je ob tem pomislil, da je že njemu težko, kako mora biti šele meni.
Okoli poldneva so me odpeljali v operacijsko sobo. Ko sem se zbudila, sem se počutila še kar dobro. Kar nekoliko osvobojeno in zadovoljno, ampak samo zaradi narkoze in načina, kako so me zdravniki obravnavali. Kot da to ni noben problem, hitro te bomo zrihtali pa bo. No, naslednji dan je bilo že drugače, bolj resnično.
Darovala sva za mašo
Zvečer sva se spet pogovarjala o najinem notranjem svetu. Sama nisem bila več jezna. V nedeljo zjutraj sva se odločila, da bova šla po sveti maši do gospoda župnika in darovala za mašo. Po maši sva šla k domačim. Povedala sva, kaj se je zgodilo in kaj sva ob tem doživljala.
Zdaj sva na točki, ko sprejemava, kar se je zgodilo. Skupaj greva naprej. Vsak večer se pogovarjava in še jokava. Skupaj žalujeva, spomin na otroka pa bova ohranila vse življenje. Zato bo mož v ta namen iz lesa izrezljal angela. Otrokom pa bova letom primerno razložila, kaj se je zgodilo in da imamo sedaj priprošnjika v nebesih. Ob sebi imava družino in prijatelje in hvaležna sva, da jim lahko zaupava.
